Pristanišče 20. stoletja
Containerization, uvedba standardiziranih kontejnerjev TEU (20- in 40-čevljev), je v 20. stoletju povzročila revolucijo v pomorski trgovini. Od leta 1956 so omogočali hitrejši in učinkovitejši pretovor, kar je spodbudilo rast velikih pristanišč (npr. Rotterdam, Hamburg, Los Angeles) in razvoj novih logističnih sistemov. Okoli leta 2006 so se pojavile mega ladje z večjo kapaciteto, kar je znižalo stroške prevoza. Razširitev Panamskega prekopa je dodatno povečala učinkovitost.Z rastjo globalne trgovine so se pristanišča prilagajala novim tokovom in postajala logistična vozlišča, medtem ko so se druga soočala z zasičenostjo. Pristanišča EU so ključna za izvoz in uvoz (74 %) in igrajo osrednjo vlogo pri trajnostnem prometu, gospodarski rasti in zaposlovanju. Do leta 2030 naj bi se količina tovora povečala za 57 %, kar bo prineslo nove izzive glede zmogljivosti, naložb, trajnosti in povezanosti z regijami.Za sprejem velikih ladij (do 18.000 kontejnerjev) morajo pristanišča zagotoviti globino, zmogljive žerjave in ladjedelnice. Narašča tudi potreba po plinskih tankerjih in uplinjevalnicah. Učinkovitost pristanišč v EU je različna – severna so uspešnejša (Rotterdam, Antwerpen, Hamburg), južna zaostajajo, kar ogroža celotno prometno mrežo.Do leta 2030 bo potrebnih 165.000 novih pristaniških delavcev. Za učinkovito delovanje so ključne sodobne storitve, organizacija dela in socialna varnost. Več držav je že uvedlo reforme na tem področju.
