Intervju s šolskim svetovalnim delavcem

V okviru našega projekta, ki je povezan s poklici, smo izvedli intervju z g. Dimitrijem Bando, psihologom, ki dela na Gimnaziji Vič kot svetovalni delavec. Intervju smo izvedli kar v njegovem običajnem delovnem okolju - na kavčih v pisarni šolske svetovalne službe …

Za začetek, kaj vse bi rekli, da obsega vaše delo?
Moje delo obsega veliko različnih področij, nekatera izmed njih so npr. celoten potek vpisa v srednjo šolo, postopek karierne orientacije, vpis na študijske programe, koordinacija dela z dijaki s posebnimi potrebami, preventivne vsebine oz. delavnice, svetovanje zaposlenim in dijakom (navadno glede učenja, ovir, težav), pa tudi recimo urejanje podatkov v centralni evidenci udeležencev v vzgoji in izobraževanju, dijaške izkaznice…

Kako poteka vaš običajen delavnik?
Ustaljenega in točno v naprej določenega delavnika nimam, vedno se prilagaja. Odvisen je predvsem od dogovorov za pogovor oz. svetovanje s posameznim dijakom ali razredom, sem pa spadajo tudi priprave, potem pa so tu še razni sestanki, urejanje sprotne dokumentacije…

Zakaj in kako ste se odločili za poklic psihologa?
Že med samim študijem sem bil malo neodločen, sem pa vedel, da me zanima humanistika. Najprej sem študiral na filozofski fakulteti, dvopredmetno sociologijo kulture in primerjalno književnost, potem pa sem se naslednje leto vpisal na psihologijo, saj me je to področje bolj pritegnilo, pa na nek način je bilo to, kar počneš s poklicem psihologa recimo temu bolj »določeno«. Vseskozi pa me je veselilo prostovoljno delo z otroki in mladostniki. Je pa k moji odločitvi absolutno prispeval splet okoliščin in naključij.

Ste bili prej zaposleni kje drugje in če ja, se vam zdi da se je vaše delo kakorkoli razlikovalo od trenutnega?
Moja prva zaposlitev je bila na centru za socialno delo, kjer sem izkusil delo na dveh področjih - v mladinskem centru oz. v dnevnem centru za otroke in mladostnike ter na oddelku za otroke in mladostnike. V dnevnem centru za otroke in mladostnike je bilo veliko koordinacije dela z otroki, organizacije in izvedbe skupnih dejavnosti za njih, veliko je bilo povezovanja s centrom za socialno delo. Na drugi strani pa je oddelek za otroke in mladostnike pomenil predvsem delo z družinami, ki niso najbolj funkcionirale, kjer so otroci razvili in imeli določene težave. Sledila je zaposlitev v svetovalni službi na osnovni šoli in nato na gimnaziji, kjer sem ponovno izkusil drugačen način dela kot na samem centru za socialno delo. Področja in načini so na osnovni šoli in gimnaziji podobni, v nekaterih pogledih pa se razlikujejo, npr. v OŠ je bil večji poudarek na delu s starši in učitelji, medtem ko je na gimnaziji več pogovorov in reševanja težav individualno z dijaki.

Ste opazili kakšne spremembe pri opravljanju tega poklica skozi leta?
Seveda. Če pomislim, bi bilo kar malo čudno, če se ne bi nič spremenilo. K spremembam najbolj vplivajo novejše tehnologije, npr. telefoni, katerih dostopnost in uporaba se je v zadnjih 20-ih letih neverjetno spremenila. Na socialna omrežja tudi ne gre pozabiti, naša pozornost se je preusmerila na čisto druga področja. Omenil pa bi še epidemijo, ki je prinesla nove in drugačne stiske ter načine dojemanja sveta.

Se vam zdi, da se mladi zanašajo na družbena omrežja pri iskanju odgovorov na svoje zdravstvene, psihološke in vsakdanje težave?
Ja, menim, da je z normalizacijo interneta ter družbenih omrežij postalo tudi iskanje odgovorov na kakršnekoli probleme s pomočjo takšnih in drugačnih tehnologij nekaj povsem običajnega. Pri tem je pozitivno predvsem to, da se zaveš, da nimaš neke težave samo ti, da nisi sam v tem. Po drugi strani pa pride do raznih »samodiagnosticiranj«, ko slutimo simptome (tukaj imam v mislih bolezni) in si postavimo diagnozo kar sami.

Kakšne osebnostne lastnosti in veščine so po vašem mnenju potrebne pri opravljanju vašega dela?
Izpostavil bi radovedno zanimanje za področje humanistike oz. človeške duševnosti, odprtost, zmožnost poslušanja, veselje do dela z ljudmi, potrpežljivost, vestnost, natančnost, komunikativnost, sodelovanje …

Kaj je tisto, kar vas motivira in razveseljuje, da opravljate poklic še naprej?
Meni je moje delo vedno zanimivo, vsakodnevno pridobivam novo znanje, izkušnje ter poglede in načine za razumevanje sveta. Veliko mi pomenijo odnosi, ki dajo pozitivno povratno informacijo, npr. sodelovanje z nekom, s katerim si vzpostavil odnos in lahko naprej gradiš različne ideje, pri čemer pa sočloveka tudi spoznavaš.

S kakšnimi izzivi se soočate pri opravljanju dela?
Normalno je, da se pojavijo tudi kakšne ovire. Največkrat so to različne velike stiske, ki jih imajo dijaki, pomanjkanje zunanjih strokovnjakov, ki bi lahko pomagali pri specifičnih zadevah, pride pa tudi do slabšega sodelovanja ali sklepanja dogovorov znotraj teama.

Česa vas je bilo najbolj strah, ko ste začeli opravljati službo?
Čisto na začetku sem dvomil v svojo lastno kompetentnost, predvsem o tem, kako bom nekomu lahko pomagal (posebej na področjih, ki jih nisem poznal tako dobro), kako bom izpadel, me bo oseba poslušala… Ko sem začel z delavnicami v sklopu razreda pri razrednih urah pa nisem bil čisto prepričan, da sem pripravil zanimive aktivnosti za celo uro, ki bodo držale pozornost učencev in jih motivirale, obenem pa je bilo potrebno krotiti tiste bolj nemirne. No in pri karierni orientaciji mi je bilo na začetku malo težje, ker šol, študijev in poklicev nisem poznal še tako dobro.

Katere vrste primerov najpogosteje obravnavate?
Če bi se prav poglobil in analiziral vse primere, bi zagotovo največkrat naletel na dijake, ki so prišli zaradi nadaljnjega študija, organizacije učenja, obveznosti, izzivov povezanih s soočanjem s stresom…

Kakšne spremembe bi si želeli v sistemu svetovalnega dela oziroma psihologije?
Čisto na splošno gledano je klinični sistem duševnega zdravja slabo urejen, premalo je strokovnjakov; sicer se pripravlja zakon na to temo, vendar vse poteka prepočasi. Če pa se usmerim bolj na svetovalno službo v šoli, bi rekel, da imamo kar nekaj pozitivnih praks, najboljše se mi zdi, da lahko šola zaposli več svetovalnih delavcev. Vseeno pa bi bilo bolje, če ne bi bili zasuti z deli, ki dejansko niso niti mišljena, da bi jih opravljali. In morali bi dobiti možnost supervizije, ki bi omogočila več podpore pri delu svetovalnega delavca.

Kakšne stereotipe povezane s svetovalnim delom ste opazili v času opravljanja vašega dela?
Tudi tega se je kar nekaj nabralo. Nek osnovni bi bil, da sedaj, ko sem psiholog, pa lahko berem misli. Če greš v svetovalno si bil poreden oz. je s tabo nekaj narobe. In še mogoče iz strani učiteljev, da sedaj, ko je dijak prišel na pogovor se, bo pa problem čudežno sam uredil malodane čez noč (recimo, da se nekdo ni učil in naj bi se sedaj kar naenkrat začel učiti).

Kako vidite prihodnost svetovalnega dela v družbi in kako mislite, da bo z vašim poklicem? Ali bi se lahko pojavila tudi umetna inteligenca?
Ja, tudi o tem vprašanju smo dejansko že razmišljali. S tem namenom smo s skupino svetovalnih delavcev pripravili projekt, v katerem bi raziskovali, če bi se dalo s pomočjo umetne inteligence na različne načine pomagati tudi v svetovalnem delu. Kljub temu menim, da umetna inteligenca nikoli ne bo mogla prevzeti delo svetovalnega in socialnega delavca ter ga s tem nadomestiti, že zaradi odnosov in človeške topline ne. Lahko pa bi koristno pomagala.