Kobilca velja za najuspešnejšo slovensko umetnico. Kakor so ji priznavali že njeni sodobniki, je dosegla tisto, česar njeni moški kolegi niso zmogli. Večkrat je razstavljala na uglednem pariškem Salonu in postala pridružena članica francoskega nacionalnega društva lepih umetnosti. Večino časa je živela in ustvarjala v evropskih prestolnicah (Dunaj, München, Pariz, Sarajevo, Berlin) in se vrnila v Ljubljano šele ob izbruhu prve svetovne vojne. Po münchenski fazi, ko je v njenih slikah prevladoval zamolkel, rjavkast kolorit, je v Parizu slikala v vijoličnih, v modrih in v zelenih tonih, pozneje, med bivanjem v Berlinu, pa tudi v belih. Njen opus zaznamujejo upodobitve družinskih članov in otrok, portreti predstavnikov zlasti ljubljanske meščanske družbe, žanr in predvsem rože.