Grohar je najbolj lirična osebnost impresionističnega desetletja na začetku 20. stoletja. Kljub izjemni nadarjenosti zaradi pomanjkljive izobrazbe ni mogel nadaljevati graškega šolanja na dunajski akademiji. Po bivanju v Münchnu je izpolnjeval cerkvena naročila. Prelom stoletij je pomenil tudi prelom v njegovem slogu. Hitro je začel razvijati svojo lastno tehniko slikanja, ki jo je deloma izpeljal iz divizionizma in povezal s simbolizmom in s secesijo. Neuspehi in samosvoja narava so ga privedli v Škofjo Loko, kjer se je ustalil leta 1904. Tam je ustvaril svoja najboljša dela, ki od krajinske motivike prehajajo v monumentalne prizore kmečkega dela. Nekaj dni pred odhodom na študijsko potovanje v Italijo je umrl v ljubljanski bolnišnici, izčrpan od jetike.