PODROCJA ZNANOSTI

Filozofija

Filozofija je sistematična študija splošnih in temeljnih vprašanj o temah, kot so obstoj, razum, znanje, vrednost, um in jezik. Je racionalno in kritično raziskovanje, ki razmišlja o lastnih metodah in predpostavkah.

Zahodna filozofija izvira iz stare Grčije v 6. stoletju pr. Kr. in pomeni ljubezen do modrosti. Prva filozofija v grčiji se je imenovala predsokratova filozofija. Te filozofi kot Tales, Anaksimander in Heraklit so poskušali so zagotoviti racionalne razlage kozmosa kot celote in naravi sprememb.

Filozofijo, ki jim sledi, so oblikovali Sokrat. On je s svojo dialektično metodo premaknil fokus na etiko in moralno filozofijo, pri čemer je poudaril samospoznanje in vrlino kot najpomembnejša prizadevanja. Platon je še bolj razširil vedo s svojo akademijo, ki jo je sam ustanovil. Aristotel, ki pa je obiskoval to akademijo pa je z njegovim pristopom postavil temelje za znanstveno raziskovanje. Kasneje se je pojavilo več gibanj kot na primer epikurejstva, stoicizma, skepticizma in neoplatonizma. Nato se je 5. stoletja našega štetja začelo srednjeveško obdobje, ki pa je imel poudarek na verskih temah.

Šele v renasansi so se ponovno začeli pozanimati za šole antične filozofije, zlasti za platonizem. V tem obdobju se pojavi tudi humanizem. Moderno obdobje se je začelo v 17. stoletju.

Zapuščina grške filozofije sega onkraj akademskega sveta, prežema literaturo, umetnost in politiko ter oblikuje intelektualno pokrajino zahodnega sveta. Njegov trajen vpliv poudarja brezčasno iskanje modrosti in razumevanja v človeški izkušnji.

Matematika

Uvod

Grki definitivno niso bili prvo ljudstvo, ki je uporabljalo števila in osnovne računske operacije. Torej, kaj razlikuje njihovo matematiko od tiste, ki so jo uporabljale predhodne civilizacije? Grki so prvi matematiko razvili kot teoretično disciplino, ki je zahtevala logično razmišljanje in dokaze.

Stoletja antične matematike

O začetkih grške matematike ne vemo veliko, saj iz takratnega časa nimamo direktnih dokazov. Vse najdene informacije izhajajo iz del kasnejših avtorjev. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da so na tem področju na njih zelo vplivali Egipčani, pa tudi Babilonci.

Vrh je antična matematika doživela v helenistični in zgodnji rimski dobi. Tja so jo popeljali briljantni misleci, na primer Arhimed, Evklid, Hipokrat, Aristotel in drugi.

Kasnejši matematiki Rima, z izjemo Diofanta, niso odkrili ničesar omembe vrednega. Kljub temu je njihovo zbiranje grških spisov in komentarji na dela grških matematikov prav tako dragocena za današnje znanstvenike.

Predstavniki

Tales, Pitagora, Hipokrat, Evklid, Aristotel, Arhimed, Eratosten, Diokles, Hiparh, Ptolemaj, Diofant in Hipatija so reševali starogrške matematične probleme.

Meta fizika/Fizika

V antični Grčiji so fiziko in astronomijo sprva povezovali pod področjem »MetaFizika«. Ta je tako kot ostale grške vede močno temeljila na mitoloških načinih razmišljanja. Metafiziki so želeli razložiti kako dela svet okoli njih in iz česa je nastal. Z časom so ugotovili kaj so osnovni gradniki sveta in povezali naravo okoli njih z zvezdami na nebu.

Veliko poudarka je bilo na astronomiji ker so verjeli da se močno navezuje na mitologijo.

Fizika

Fizikalni napredki Grkov so bili večinoma na vprašanjih gibanja teles in uporabe orodij. Bili so tudi prvi ki so ugotovili da je vse narejeno iz nerazdeljivih delcev atomov, četudi so drugi verjeli, da vse sestavljajo 4 elementi. Veliko ugotovitev je zasenčil Aristotel, ki je verjel v elemente ne v atome. Ugotovili so kako sila deluje na telesa in naredili veliko izumov.

Astronomija

V Astronomijo so bili zelo zainteresirani zaradi napovedovanja orbit in lege planetov, saj so trdno verjeli v zvezdna znamenja in usodo povezano z mitologijo. Uspešna napoved mrka je bila lahko ključna pri zmagi v vojni. Vse to se je izkazalo v tem da se je večina grških matematikov in fizikov poleg svojega dela ukvarjala tudi z astronomijo. Naredili so veliko pomembnih izumov in tez ki smo jih uporabili za razvoj današnjih teorij o izvoru in delovanju vesolja. Naredili so tudi ogromno zapisov o opazovanjih zvezd in sončnih mrkov s katerimi si lahko pomagamo še danes saj dobimo pogled na nebo izpred 2000 let. Tako kot danes so na poti do svojih ugotovitev kdaj tudi ne namenoma prišli do ugotovitev ki so pomembne tudi za izume ki služijo povprečnemu človeku. Izračunali so velikost zemlje, lune in sonca in njihove razdalje.

Pomembna odkritja Grkov pri fiziki

Predstavniki

Med pomembne fizike in astronome antičnr Grčije sodijo Anaksimander, Aristotel, Demokrit, Arhimed, Tales, Heraklit, Anaksagora, Platon, Eratosten, Ptolomaj, Hiparh in Aristarh.

Izumi grških fizikov

S fiziko so si grki pomagali na veliko različnih načinov. Glavna sta bila vodovod in škripčevje. Ugotovili so kako uporabljati škripčevje za dviganje težjih predmetov in naredili prve žerjave. Vodovod so nadgradili s uporabo vodnih stolpov ki so shranili potencialno energijo vode ki je nato naredila pritisk v mestnem vodovodu in ustvarili svedraste ročne črpalke za dviganje vode na višje mesto. S tem so tudi zalivali visoke vrtove/polja.

Antična kemija

Že od samih začetkov si človek zastavlja temeljno vprašanje, iz česa in kako je vse nastalo. Prve znane mitske pripovedi, ki odgovarjajo na to vprašanje segajo v neolitik, prve zapisane pa v 3. tisočletje pr. n. št. Na to pravzaprav osnovno vprašanje kemije, so poskušale odgovoriti mnoge civilizacije in kulture, med drugim tudi starogrška mitologija oziroma filozofija, ki se je iz mitologije razvila. Starogrško mitologijo sta obravnavala Homer in Heisod. Po Heisodu sta iz kaosa prišla prastarša vseh bogov Gea, ki predstavlja zemljo in Uran, ki predstavlja nebo. Njun sin Okean pa naj bi bil po Homerju oče vseh bogov, ki predstavljajo različne naravne pojave in se vpletajo v življenja ljudi.

Grška kultura se je skozi čas razvijala in širila po Sredozemlju. Na območju obal Male Azije so se ustanavljale Jonske kolonije, območje znano pod imenom Velika Grčija je predstavljal jug Apenina in Sicilija. V 6. stoletju pr. n. š. je bila Jonija zelo napredna in v prednosti pred ostalimi kolonijami in tako je postala zibelka antične znanosti. Jonski filozofi so se spraševali o nastanku stvarstva, utemeljili so kozmološko filozofijo in prvi razumno odgovorili na vprašanje o izvoru vsega. Prvi izmed njih je bil Tales iz Mileta. Z njim se je tako pojavila ideja o osnovnem počelu, o neki univerzalni snovi iz katere vse izhaja. Sam je za to snov vzel tekočino, torej nekaj materialnega. Danes vemo, da so osnovni gradniki snovi atomi, ki gradijo vse materialno. Tako je Tales z vodo kot osnovo vsega že prišel bližje resnici in se oddaljil od mita o izvoru sveta kot o božjem delu. Antične razlage sveta so seveda še vedno vsebovale tudi elemente neke višje sile, npr. tudi Tales ni znal vsega pojasniti z materialnim in je za razlago uporabil tudi dušo kot gonilo sveta. Talesova ideja o počelu sveta se je med jonskimi misleci ohranila, vendar pa se je predvsem definicija te osnovne snovi spreminjala. Nekatere ideje kot na primer Anaksimandrova, ki je kot osnovo opisovala neko nedoumljivo snov, so bile bolj abstraktne. Spet druge kot Anaksimenova, ki je za osnovo vzela zrak, pa so bile bolj stvarne.

Pod jonskimi misleci pa se ni razvila le ideja o nastanku oziroma o osnovi snovi. Pojavila se je tudi druga, za kemijo temeljna ideja – ideja o spremembi snovi, torej kemijski reakciji. Heraklit si je prav osnovo vsega razlagal kot spremembo. To je ponazarjal z ognjem kot primerom logosa, neke osnovne resnice. Razumel je, da se snov spreminja in tako postavil temelj današnji kemijski reakciji. Hkrati pa je prišel tudi do sklepa, da je snovi omejeno in da kar se porabi, mora tudi nastati. Torej je predvidel, da se masa pri kemijski reakciji ohranja, kar pa je zares potrdil šele Antoine Lavoisier leta 1789 s svojim zakonom o ohranitvi mase.

Leta 494 pr. n. št. so Perzijci osvojili Milet in tako je prišla doba zatona jonske znanosti in filozofije. Novo žarišče filozofske miselnosti so postale kolonije na Siciliji in Apeninskem polotoku. Tam se je v mestu Eleja nastanil Ksenofan, ki je skupaj s svojim naslednikom Parmenidom začel elejsko filozofsko šolo.

Parmenid pa je postavil idejo nasprotno Heraklitovi, o večnosti in stalnosti snovi. Vendar pa s tem ni zanikal spremembe kot take, pač pa je postavil še en temelj današnji kemiji. Osnova snovi je res stalna. Vemo, da so atomi delci, ki jih (razen z jedrskimi reakcijami) ne moremo ustvariti ali izničiti. S Parmenidovimi razlagami tako nauk o večni in nespremenljivi snovi kot podlagi za raznolik svet ni bil več sporen. Vendar pa so se filozofi še spraševali o številčnosti osnove sveta, torej ali imajo različne snovi skupno osnovo ali več ločenih osnov.

Predstavniki

Z zgradbo snovi so se ukvarjali Tales, Anaksimander, ANaksimen, Pitagora, Heraklit, Parmenid, Empedokles, Anaksagora, Demokrit, Platon in Aristotel.

Starogrška medicina

Uvod

Ljudje so že od pradavnine iskali različne načine za preprečitev in zdravljenje svojih bolezni. V prvotnih kulturah so verovali, da je bolezen božja kazen, ter da jo lahko ozdravi le magija, kasneje v antični Grčiji pa so se razvile prve oblike znanstvenega pristopa k zdravljenju bolnikov. Grška medicina je doživela tako visoko stopnjo razvoja kot sama grška kultura. Po zaslugi številnih predstavnikov, kot sta Alkmeon ter Erizistrat s Hipokratom na čelu je tekom razvoja prišlo do ovržbe magije ter postavitve medicine med ostale pomembne znanosti.

Starogrška medicina je nedvomno najbližja današnji moderni medicini, saj brez nje ne bi bilo sodobne. Iz njenih temeljev se je razvila medicinska terminologija. Razlike med moderno in starogrško medicino so seveda velike, a posamezne faze tisočletnega razvoja grške medicine so skupne tudi razvoju današnje. Pri obeh vzrok za bolezen temelji na racionalnih, znanstveno podprtih trditvah, ne pa na nečem nadnaravnem.

Grška medicina pred Hipokratom

Znanje o grški medicini pred Hipokratom je pomanjkljivo, zagotovo pa so nekaj osnov o zdravilstvu poznali že minojski in mikenski Grki. Ti so se zgledovali po egiptovski, sirski, pa tudi mezopotamski zdravniški vedi. To dokazujejo številne arheološke najdbe, kot so temeljne higienske naprave (vodovod, stranišča ...), freske z medicinsko tematiko, kamnite figure s kačjo podobo itd. Znano je, da se je grška medicina kmalu otresla magije ter praznoverja, čeprav je še vsebovala številne elemente ljudske medicine, ter že v začetku svojega razvoja stala na trdnih stališčih materializma. To opisuje, da vse nastaja in odmira le zato, da bi spet nastalo; vse, kar je nastalo se nenehno giblje, gibanje pa je lastnost materije.

Razvojni čas, ko je grška medicina predvsem temeljila na demonih in nadnaravnih pojavih, opisujeta dva slavna Homerjeva epa Odiseja in Iliada. V njih je pesnik predstavil verske vzroke za bolezni in poškodbe, v travmatologiji pa vendar racionalne načine zdravljenja. V Iliadi je opisal več kot 140 poškodb, ki so jih utrpeli grški junaki tekom trojanske vojne, hkrati pa prvo pomoč ranjencem (ustavitev krvavitve, odstranitev delov puščic iz tkiva ipd.). Grška medicina pred Hipokratom je doživela pomemben prelom v 6. stol. pr. n. št. Takrat je s pota mita; ko je krepko slonela na mitologiji, zavila na pot logosa, torej razvoj bolezni ni bil več posledica volje nadnaravnega, temveč je vzrok tičal v motnji ravnotežja med posameznimi elementi v telesu.

Mitologija v medicini

Grki so že od začetka verovali v tri glavne bogove medicine, v Apolona, kentavra Hirona ter Asklepija. Prav tako so častili kult kače, simbol živali pa je v povezavi z omenjenim bogom zdravilstva Asklepijem ('Asklepios'- iz besede askalab (gr. kača) in dios (gr. bog); torej bog kač) sčasoma postal simbol prerokovanja in zdravja. Asklepij je imel velik vpliv tudi na rimsko antiko v obliki dvojnika Eskulapa. Po grškem mitu naj bi bil bog zdravilstva sin nesmrtnega boga Apolona ter smrtne tesalske princese Koronide, ki naj bi bila zaradi nezvestobe med nosečnostjo ubita s strani lastnega moža. Po mamini smrti naj bi bil preživeli sin Asklepij dan v vzgojo kentavru Hironu, ta pa naj bi ga naučil moči zdravilstva. Eno izmed Asklepijevih najslavnejših svetišč je zdravilišče v Epidavru, v kraju, kjer naj bi bil rojen sam bog, zaščitnik zdravilstva ter zdravnikov. Zdravilišče je kompleks številnih zgradb; od hotela s 160 sobanami, stadiona, namenjenega tekmovanjem v čast Asklepija, veličastnega gledališča, posvečenega bogu ter namenjenega uprizarjanju dram za goste zdravilišča, Asklepijevega in Artemidinega templja, namenjenega njunemu čaščenju, do templja, v labirint katerega naj bi se spustil svečenik po božanski nasvet. Asklepijeva palica iz lesa ciprese, okoli katere je ovita kača, naj bi predstavljala simbol zdravilstva, še danes pa ga najdemo na znaku farmacevtskih združb lekarn, na reševalnih vozilih ipd.

Tempeljsko zdravljenje

Epidaver je bilo kljub svoji majhnosti zelo poznano mesto prav zaradi zdraviliškega središča, to pa je bilo slavno po mnogih čudežnih ozdravitvah. Bolniki so takšne templje ali svetišča na različnih koncih obiskovali zaradi t. i. kultnega zdravljenja, ki se je imenovalo inkubacija ali tempeljsko spanje. Vzdrževali so jih svečeniki asklepijevci, ki so pacientom predpisovali temeljito očiščevanje. Ob vstopu v zdravilišče je moral bolnik sprva opraviti daritveni obred ter molitev. V zahvalo za ozdravitev je bogovom daroval t. i. votivne elemente. To so bili ponavadi odlitki organov, izdelanih iz gline ali marmorja, ki so služili kot nekakšno plačilo. Pacient se je nato okopal v posebni kopeli ter medtem opravil hidrogimnastiko za rehabilitacijo, zdravilišča so namreč slovela po bogatih termalnih vrelcih. Proces zdravljenja bolnikov je potekal v spalnih dvoranah ali abatonih, kjer jim je bila dodeljena pomirjajoča pijača in jih vodila v globok spanec. V spanju naj bi se včasih prikazal Asklepij ter obolelemu izrekel napotke za ozdravitev, redkeje pa naj bi opravil tudi kirurški poseg. Med inkubacijo je bilo značilnih več metod zdravljenja s kačami, na primer t. i. 'kačja terapija' je bila nekakšna psihoterapija, pri kateri naj bi bolnega uspavanega človeka poslali v votlino s kačami z odvzetimi strupniki, ki naj bi bolnika prestrašile, zaradi česar bi se zopet streznil. Uporabljali so tudi nestrupene kače, ki naj bi bolniku s sesanjem odstranile razjede na telesu in bolnih organih. Svečeniki so uspele primere ozdravitve zabeležili na votivnih tablicah, ki so visele po sobah zdravilišča asklepiona. Po mnenju strokovnjakov pravzaprav niso poznali nesupehov, saj ni bilo primerka, ki ne bi bil ozdravljen po obisku templja. Arheologi so izkopali številne ostanke kirurških in drugih instrumentov: operativne nože (skalpele), pincete, preparirne igle, lancete, proteze, oljenke za razsvetljavo ipd.

Medicinska izobrazba v Grčiji

Iz nekdanjih Asklepijevih templjev so se zaradi združitve znanja učiteljev v gimnazijah (pri urjenju v mladinskih igrah so morali znati oskrbeti poškodbe, npr. izpahe, zlome in zvine) ter znanja svečenikov asklepijcev razvile asklepijske šole. Vedno večji pomen je dobivala klinična medicina ter spoznavanje anatomije človeka, medtemko je moč zdravilstva in magije postopoma vpadala. Vključitev v šole; predajanje zdravniškega znanja ter izkušenj so bili sprva le dedni, kasneje pa so se teh zaradi primanjkovanja kadra začeli udeleževati tudi laiki. Iz njih so se razvili potujoči zdravniki, ki so neredno zdravili predvsem trgovce in obrtnike, saj so največji vpliv pri bolniku še vedno imeli svečeniki. Na razvoj starogrških zdravniških šol so odločilno vplivali grški filozofi, npr. Pitagora in Demokrit. Najstarejša šola je bila ustanovljena v Kireni v severni Afriki v 7. stol. pr. n. št., najpomembnejše pa so imele sedež v Knidu, Kosu (nastali sta pod vplivom Asklepijevih templjev) ter Krotonu, te pa so se razlikovale po umeščanju medicine bodisi pod znanost bodisi pod umetnost ter po pogledu na razvoj bolezni, bodisi lokalno bodisi na organizem kot celoto.

Grška medicina v času Hipokrata

Osnova zdravljenja vseh bolezni je v antični Grčiji pomenila doseganje harmonije med človekovo mentaliteto ter okoliško naravo. Vodilna smer starogrške znanstvene medicine je bila t. i. humoralna medicina, katere uradni začetnik je bil Hipokrat, znan kot oče znanstvene medicine. Temeljila je na konceptu, da je zdravje odvisno od pravilnega ravnovesja štirih življenjskih telesnih sokov (humorjev): krvi, sluzi, rumenega ter črnega žolča. Po prepričanju takratnih zdravnikov naj bi njihovo neravnovesje vodilo v bolezen. Teorija o telesnih sokovih je slonela na Empedoklesovi teoriji o štirih prvinah; to so zrak, voda, ogenj in zemlja, konceptu pa je Hipokrat dodal še povezavo s skrajnimi stanji; mrzlo, vroče, suho ter vlažno, človeškimi značaji, letnimi časi ter z organi, v katerih se tvorijo omenjeni telesni sokovi. Tako je npr. eden izmed štirih humorjev kri povezan z letnim časom pomladjo, elementom zraka, organom jetri, s skrajnima stanjema toploto in vlažnostjo ter z značajskim tipom kolerikom (temperamenten značaj). Humoralna medicina je v zahodni medicini veljala za najpomembnejšo medicinsko smer še celih 2000 let, dokler njenih konceptov niso spodkopala odkritja celične patologije in kemije.

Takratni zdravniki so po Hipokratovem zgledu veliko stavili na diagnosticiranje bolezni že samo na podlagi zunanjih simptomov (na t. i. klinično medicino), npr. kašljanje, bruhanje, povišana telesna temperatura, kolcanje ali oteženo dihanje; upoštevali pa so tudi druge dejavnike (bolnikovo starost, spol, telesno maso in zgradbo, prehrano, podnebje ipd.). Predpisovali so zdravljenje z zdravili iz zdravilnih rastlin, lažje kirurške posege, klistiranje ter odvzem krvi.

Predstavniki

Med najpomembnejše in najprepoznavnejše starogrške zdravnike, katerih delo je še danes v uporabi, sodijo Alkmeon, Hipokrat in Erizistrat. Med drugim, pa so na področju medicine delovali tudi Empedokles, Pitagora in Aristotel.

Muzej zdravilišča v Epidavru