Živel je med leti 625 in 548 pr. n. š. in velja za očeta zahodnoevropske znanosti.

Bil je velik filozof, astronom, matematik in učenjak. Pogosto se šteje za utemeljitelja grške naravne filozofije.

Delal je po takrat novi »Arhaični metodi«, ki je malo manj temeljila na bogovih. Njegov nauk uči, da je voda prasnov, iz katere vse izhaja.

Vendar pa podatki o Talesu niso zanesljivi, saj nobeno njegovo delo ni ohranjeno. Tako vse kar vemo o njem izhaja iz del drugih, kasnejših piscev. O njem je npr. Aristotel zapisal, da je bil Tales začetnik filozofije in da ima za osnovo materijo – vodo.

Osnovno snov je videl kot materialno, a spremenljivo, kar je enačil z vodo. V njej je videl snov, ki se spreminja in zavzema vse oblike ter jih tako poenoti kakor narava, ki je ena sama.

Verjel je, da zemlja plava v vodi. Vendar pa vse narave ni znal razložiti z vodo, zato je zagovarjal obstoj duše oziroma osnovnega gonila, ki vse poganja in spravlja h gibanju. V vsej naravi, v vsej snovi je videl duha, življenje in mislil, da je vse prepleteno z božanstvi. To je utemeljeval na primeru magneta, ki k sebi privlači železo.

Kot je dejal Aristotel to nakazuje, da se Tales še ni povsem oddaljil od mita. Obiskal je Egipt, kjer se je seznanil z geometrijo, astronomijo in pojmom števil, med katere pa, za razliko od Evklida, ni štel enote 1. Njegova potovanja so ga peljala tudi skozi mesto Babilon, iz katerega je prinesel kaldejski saroški cikel, s katerim je pravilno napovedal sončni mrk.

Tales ni sam veliko pisal in velik razlog da sploh vemo o njemu, je zaradi zapiskov njegovih učencev. Njegovi filozofski in znanstveni prispevki so zaznamovali pomemben premik od mitoloških razlag k racionalnem raziskovanju, kar je postavilo temelje za razvoj zahodne znanosti in filozofije.

Dela:

Talesov izrek:

Je izrek v ravninski geometriji. Pravi, da obodni kot nad premerom krožnice meri 90°.

Talesov izrek o sorazmerjih:

Če šop premic sekamo s snopom premic, je razmerje enakoležnih odsekov na katerem koli paru premic šopa vedno enako. Ta izrek je Tales uporabil za izračun velikosti piramid v Egiptu. Najprej je izmeril višino svojega telesa in dolžino svoje sence. Te dolžini sta bili v razmerju, na primer, ⅔. Nato je izmeril dolžino sence piramide. Ker je vedel, da je razmerje med višino piramide in dolžino sence piramide enako razmerju njegove višine in dolžine njegove sence, je lahko izračunal višino piramide.

Živel je med leti 610 pr. Kr. In 547 pr. Kr. V Miletu. Ukvarjal se je s fiziko, astronomijo, geografijo, geometrijo in filozofijo. Tudi Anaksimander, Talesov učenec in prijatelj je zagovarjal nauk o osnovnem počelu, o snovi iz katere je vse drugo. Bil je tudi prvi, ki je to poimenoval arche. Vendar pa zanj to ni bila voda ali katerakoli druga snov, saj ta ne more opisati raznolikosti vsega, kar se v tej snovi nahaja in iz nje nastane. To je bil namreč aperion, neka neskončna, nedoumljiva snov, iz katere vse nastane in se vanjo vse vrne. Od njegovih del je ohranjen le citat, ki razlaga aperion kot izvor in tudi konec vseh živih bitji , iz Teofrastovih Karakterij. Poleg razlage o aperionu, pa je Anaksimander znan tudi po prvem narisanem zemljevidu. Poleg tega pa ga lahko imamo za prvega evolucionista, saj je dejal, da se je življenje razvilo iz vlage in človek iz ribe. Kasneje v življenju je postal vodja šole in učil Anaksimena. Bil je prvi, ki je zapisal svoje študije. Verjel je, da so zvezde na zvezdni krogli, ki sega tudi na južni pol in da so zvezde bližje Zemlji kakor Luna, najbolj oddaljeno med njimi pa je Sonce, za katerega je ugotovil, da mora biti veliko težje, kot so mislili. Po njegovem mnenju so bili pojavi posledica elementov, ne bogov. Skupaj z Demokritom sta bila mnenja, da je dež rezultat »odvzemanja vode/vlage iz zemlje« iz strani sonca. V Grčijo je prinesel »Gnomon« (del sončne ure, ki naredi senco), znal pa je napovedati ekvinokcije.

Anaksimen, ki je bil Anaksimandrov učenec, pa se z idejo svojega učitelja o snovi in njenem izvoru ni strinjal. Za izvor vsega je vzel zrak, saj nas kot naša duša skupaj drži nas, dih ali pneuma in zrak ali aer držita skupaj in obsegata cel kozmos. Po Anaksimenu brez zraka ni bilo življenja in tako je domneval, da se lahko zrak z redčenjem (povezano s toploto) spremeni v ogenj, z zgoščevanjem (povezano s hladom) pa lahko postane veter, oblak, voda in zemlja.

O življenju Pitagore zaradi pomanjkanja virov in nemalo kontradikcij ne vemo veliko. Kljub temu lahko o njegovem življenju nekatere stvari predvidevamo.

Pitagora se je rodil na grškem otoku Samos okoli leta 570 pr. Kr.. Tega je, domnevno pri 40-ih letih, zaradi ostre vladavine takratnega kralja zapustil. V svojem življenju je potoval in se kot učenjak izobraževal pri drugih kulturah. Veliko virov omenja Egipt, najdemo tudi omembe Perzije, Krete, Fenicije, Hispanije, Indije, Keltov in Judov.

Pitagora je na jugu Apenina ustanovil skupino ljudi, ki so živeli asketsko življenje in se ukvarjali z matematiko, ustanovil je filozofsko in versko gibanje, znano kot pitagorizem. Svoja odkritja in nauke so držali zase, zato so postali znani šele kasneje. Njihova dela so bila skupna last, zato ne vemo ali so vsa dela res Pitagorova. Njihov nauk je sestavljen iz znanstvene in mistične vsebine. Znanstvena vsebina je vstopila v svet antične znanosti in postavila temelje današnji matematiki fiziki in astronomiji.

Poleg tega pa so Pitagorejci in njihovi nasledniki močno vplivali tudi na razvoj kemije, močno so namreč vplivali na razvoj aleksandrijske protokemije. Imeli so tudi svojo idejo o izvoru stvarstva. Za izvor so postavili število in tako tudi vse obravnavali s števili. Verjeli so, da zakoni matematike veljajo tudi za bitja in da je vse živo nastalo iz števil, ne pa neke snovi, kot so verjeli do tedaj.

Ko je svoj rojstni otok zapustil, se je preselil v kolonijo Kroton v južni Italiji. Vsi viri se strinjajo, da je tam Pitagora s svojo karizmo in znanjem hitro pridobil velik politični vpliv, bil naj bi celo svetovalec krotonske elite. Pomagal je tudi pri zmagi Krotona nad sosednjo kolonijo.

Po zmagi nad sosednjo kolonijo je prišla na dan ideja o demokraciji, ki jo je Pitagora zavrnil. Podporniki demokracije naj bi zato napadli pitagorjance med enim izmed njihovih srečanj. Ne vemo ali je bil Pitagora prisoten med napadom in ali je bil med njem ubit. Drugih podatkov o njegovi smrti nimamo, saj večina njegovih del in zapiskov ni preživela. Nekateri nepotrjeni viri pravijo, da je bil strog vegetarijanec, ampak se ni niti hotel dotakniti fižolov, vsaj je mislil, da so v njih duše.

Dela:

Pitagorov izrek:

-Kvadrat hipotenuze pravokotnega trikotnika je enak vsoti kvadratov obeh katet trikotnika.

Raziskoval je prijateljska števila:

-Prijateljski števili, sta celi števili, katerih vsota njunih pravih deliteljev je križno enaka drugemu številu. Pitagora je v prijateljskih številih 220 in 248 videl prispodobo za prijateljstvo.

Heraklit je deloval v Efezu v bližini Mileta, vendar ni imel učencev ali naslednikov. Nadaljeval je razlaganje narave po miletskih mislecih, a je v ospredje postavljal predvsem človeka. Kot filozof je utemeljil logos, večno resnico, načelo po katerem se vse ravna. Obstoj je razumel kot večno nastajanje in izginjanje in spremembo kot vzrok vsega tega. Vse kar je ima tudi svoje nasprotje. Ogenj kot izvor sveta, kot gorenje in tudi simbol kemijske pretvorbe ustreza logosu. Vendar pa mu ni enak, saj je ogenj odvisen od mere, od stalnosti snovi. Vse snovi je namreč omejeno in ko se nekaj ognja pretvori v vodo, se ta drugod pretvori v zrak itd. Svoja mišljenja je torej utemeljil z ognjem oz. prvobitno snovjo, spremembo te snovi, kar ponazarja gorenje in mera, ki predstavlja stalno količino snovi ne glede na spremembe. V vseh spremembah pa je tudi stalnost in Heraklit je tako prvi pomisli na stalnost snovi pri spremembi – v kemijski reakciji se količina snovi ne spreminja. Leta 494 pr. n. št. so Perzijci osvojili Milet in tako je prišla doba zatona jonske znanosti in filozofije. Novo žarišče filozofske miselnosti so postale kolonije na Siciliji in Apeninskem polotoku. Tam se je v mestu Eleja nastanil Ksenofan, ki je skupaj s svojim naslednikom Parmenidom začel elejsko filozofsko šolo.

Parmenid je svoj novi nauk o snovi in njenem izvoru predstavil v spevu O naravi. Tako izpostavi nazore, o bitju, ki je to kar je, in ne to, kar s svojimi čutili zaznavamo in mislimo da je. To velja za vse, saj vse kar je, je edino, nespremenljivo, večno in negibno. S to trditvijo se je zoperstavil Heraklitu, ki je vse osnoval prav na spremembi in gibanju. Poleg tega je Parmenid sklepal, da ni praznega prostora oziroma vakuuma, saj je domneval, da ni tega, česar ni. Zaradi idej o stalnosti snovi, ga uvrščamo med materialiste, hkrati pa je bil z naukom, da o snovi vemo, kar čutimo, idealist. Njegov nauk je imel velik vpliv na grško filozofijo, saj prihodnji naravoslovci niso mogli mimo njegovih razlaga o obstoju in večnosti materije. S Parmenidovimi razlagami tako nauk o večni in nespremenljivi snovi kot podlagi za raznolik svet ni bil več sporen. Vendar pa so se filozofi še spraševali o številčnosti osnove sveta, torej ali imajo različne snovi skupno osnovo ali več ločenih osnov.

Je prvi, ki je predpostavil štiri osnove oziroma štiri počela sveta iz katerih je vse drugo. To so ogenj, voda, zrak in zemlja. So večna in nespremenljiva, iz njih pa izhajajo druge stvari, ki ne nastajajo in izginjajo, vse so le mešanje in ločevanje teh osnovnih prvin. Mešanje in ločevanje sta si nasprotna procesa, za oba pa sta odgovorna dva vzroka. To sta ljubezen in sovraštvo, ki se z osnovnimi počeli dopolnjujeta in sta prav tako večna. Pravzaprav to nista sili, vendar sta nekaj bolj abstraktnega, skupaj z osnovnimi počeli pa zapolnjujeta vesolje. Ves čas se kot dve nasprotji izrivata iz vesolja. V obdobju prevlade sovraštva, so vse prvine ločene, v prehodnem obdobju dopolnjevanja teh dve nasprotji se prvine mešajo in ločujejo, v prevladi ljubezni pa gre za popolno skladnost prvin in vesolja. Počela je razumel kot snovna, a jih ni iskal v opazovanih snoveh, zanj so bila še vedno zgolj zamišljena snov. Empedokles pa je poleg prvin poudarjal tudi razmerje med njimi. Tako je menil, da je vsaka stvar iz teh prvin, ki so v nekem celoštevilskem razmerju. S to predpostavko je prvi, ki je številu dal kemijski pomen in odkril vlogo števil in razmerji v kemiji. V današnjih osnovah kemije se kažejo tudi ideje Empedoklesovega nauka: Počelo snovi ni eno, vendar jih je več in omejeno število. Snovi so sestavljene iz počel. Počela so v snoveh v različnih količinskih razmerjih, kar je razlog za raznolikost in številnost snovi. Od tega trenutka naprej je bilo potrebno zamenjati pojem zmes s spojino. Prvi je na idejo zmesi kot snovi, v kateri se počela le dotikajo prišel Aristotel. Poleg zmesi je definiral še posebno zmes (današnjo spojino), v kateri se delci snovi stapljajo in spreminjajo.

Anaksagora je še zadnji jonski filozof, vendar pa hkrati velja tudi za prvega atenskega, saj se je po uničenju rodnega mesta preselil v Atene, kjer se je začenjala zlata doba in razcvet atenske države.

Anaksagora je razvil svoj nauk, v katerem trdi, da nekih osnovnih počel ni, kot so to trdili nekateri misleci pred njem. Zagovarja idejo, da so bile na začetku vse snovi pomešane med sabo in da so vse neomejene z majhnostjo. Torej vsako snov lahko razstavimo na manjši delec in tega spet naprej. Materijo je torej videl kot kontinuum, ki ni iz delcev in se zato lahko večno deli.

Po njegovi teoriji so se ob nastanku sveta snovi nekoliko razdelile (tako razlaga raznolikost), še vedno pa so v vsaki stvari tudi zametki vsega drugega. Ob spremembah se stvari zgolj drugače pomešajo in ločijo, vse te procese pa opravlja od materije neodvisen svetovni Um.

Anaksagora se je s svojimi idejami oddaljil od resnice o kemijski reakciji in zgradbi snovi, a si je tako razlagal procese kot na primer metabolizem. Kako bi namreč iz trave lahko nastala krava, ki jo poje, ali človek iz kruha. Rešitev je videl v tem, da so vsaki stvari tudi mali delci, kali za vse drugo. Tako so v zalogaju kruha tudi deli krvi, mesa, kosti … Ob prebavi se te komponente ločijo in ponovno sestavijo v telo.Mnogi njegove ideje niso podpirali, nekateri so se mu celo rogali. Le Aristotel je o njegovem delu pisal razumljivo, a se še vedno z marsičim ni strinjal.

Levkip je bil učenec slavnega Zenona, bil je Anaksagorov in Empedoklesov sodobnik. Od njegovih del se ni ohranilo skoraj nič, razen citat iz dela O umu. »Nobena stvar ne biva brez vzroka, temveč vse z razlogom in po nujnosti.« To je najstarejša trditev o vzročnosti, z njo pa je Levkip postavil princip vzročnosti, ki je temelj sodobni znanosti.

Demokrit se je v rodnem mestu pridružil Levkipu in njegovi šoli ter sprejel in razvil njegov nauk o atomih. Ohranjenih je le malo Demokritovih del, veliko pa je znanega iz citatov piscev in drugih filozofov.

Svoj nauk je razvil na podlagi ene materije, enega, vendar pa je bilo to sestavljeno iz velikega števila enakih delcev ali atomov. Za razliko od predhodnikov je zagovarjal obstoj praznine, kjer naj bi se nahajali in gibali atomi. Zanj je bila praznina prostor brez telesa. Domneval je da so atomi premajhni, da bi jih naši čuti zaznali, vendar pa je vzrok za razlike med stvarmi videl v razliki oblike, razporeditve in lege atomov. To je prva ideja o zgradbi in strukturi snovi ter da je različnost snovi tudi posledica lege in razporeditve, ne pa zgolj vrste in razmerja gradnikov. Atomom je Demokrit pripisal različne oblike, a ne pravilnih geometrijskih oblik. Prav tako je razvil zamisel, da imajo atomi obliko in velikost, ne pa drugih lastnosti kot so barva, okus ali vonj. Slednje so na reč sekundarne lastnosti snovi, ki jih izzovejo atomi s svojimi lastnostmi.

S kemijskimi pojavi pa se Levkip in Demokrit nista ukvarjala, saj jima pojem kemijske privlačnosti ni imel smisla, ker sta predpostavljala, da se podobni atomi razvrščajo skupaj (podobno sodi k podobnem). Za Demokrita tudi kemijska sprememba ni obstajala, saj je verjel v nespremenljivost atomov, fizične spremembe snovi pa je videl zgolj kot mešanje in prerazporejanje atomov.

Sofoklej, velika osebnost starogrške drame, se je rodil okoli leta 496 pr. Kr. v Kolonu, predmestju Aten.
Sofokles, znan po svojem mojstrstvu tragedije, je avtor več kot 120 iger, vendar jih je le sedem preživelo v celoti.
Njegova najbolj znana dela sta Antigona in Kralj Ojdip. Revolucioniral je grško gledališče z uvedbo tretjega igralca, ki je razširil dramske možnosti znotraj vsake igre. Za njegova dela je značilno raziskovanje globokih etičnih in eksistencialnih tem, ki se pogosto osredotočajo na kompleksnost človeške narave in posledice usode.
Kralj Ojdip, morda njegova najbolj znana igra, se poglobi v tragično zgodbo o Ojdipu, človeku, ki mu je usojeno izpolniti prerokbo, da bo nehote ubil svojega očeta in se poročil z njegovo materjo. Skozi Ojdipovo potovanje, da bi odkril resnico o svoji identiteti, Sofoklej raziskuje teme usode, svobodne volje in meja človeškega znanja.
Antigona, še eno ikonično delo, se osredotoča na spor med Antigono in kraljem Kreontom zaradi pravic do pokopa Antigoninega brata Polinejka. Predstava se spopada z moralnimi dilemami v zvezi z dolžnostjo, pravičnostjo in spopadom med božanskim in človeškim zakonom.
Za Sofoklejeve drame je značilna prefinjena karakterizacija, poetičen jezik in brezčasna relevantnost. Njegovo raziskovanje človekovega stanja še naprej odmeva med občinstvom v različnih kulturah in stoletjih ter navdihuje nešteto priredb, interpretacij in znanstvenih analiz.
Njegova trajna zapuščina enega največjih dramatikov antike utrjuje njegovo mesto v panteonu literarnih in dramskih genijev.

Kot pri veliko drugih starogrških znanstvenikih, tudi o Aristotlovem življenju manjka veliko podatkov. Rodil se je leta 384 pr. nš. št. v vasi Stagiri na polotoku Chalcidice.

Izhajal je iz bogate družine, saj je bil njegov oče osebni zdravnik kralja Aminta III Makedonskega. Od očeta se je Aristotel v mladih letih učil o biologiji in medicini. Oba njegova starša sta umrla okoli njegovega 13. leta starosti. Del svoje mladosti naj bi Aristotel preživel tudi v Makedonski palači. Pri približno 17. ali 18. letu starosti se je Aristotel preselil v Atene, da bi nadaljeval svojo izobrazbo v Platonovi akademiji. V mestu je ostal okoli dvajset let. V tem času naj bi napisal večino svojih del. Aristotel je bil glavni učitelj v Makedonski kraljevi akademiji. Učil je Aleksandra Velikega.

Aristotel je veliko bolj znan po svojih delih na drugih področjih, a tudi na področji logike je pustil odtis. Vede je razdelil na fiziko, matematiko in filozofijo. Opustil je metafiziko in jo označil kot začetek filozofije in kot disciplino, ki raziskuje »obstoj kot obstaja«. Verjel da svet sestavljajo 4 elementi.

Naredil je veliko miselnih eksperimentov, v katerih pravi, da popolnoma povezana enota ne more biti narejena iz več manjših delov in mora imeti pot, ki je neprekinjena med vsemi deli enote. Z drugimi besedami je pravil, da stvari ne morejo biti narejene iz nedeljivih atomov saj potem bi med njimi bil prostor. Tako je menil tudi o času saj je med dvema trenutkoma v času vedno lahko še en trenutek.

Opazoval premikanje zvezd in verjel da morajo za njim biti fizikalni zakoni ter lunine mrke in iz teh opazovanj naredil teorijo, da je zemlja okrogla in da je nepremično središče vesolja okoli katerega se vrtijo vse druge stvari. Verjel je tudi da je atmosfera nepremična in da se tam dogaja veliko trenja zato se plini ki so jih izbruhnili vulkani vžgejo in naredijo utrinke in komete. Ta razlaga kometov se je obdržala vse do 16.stol.

Večina njegovih zapiskov in mnenj so le ugotovitve predsokratnikov. Njegovi prispevki so segali na različna področja, vključno z naravoslovjem, filozofijo, jezikoslovjem, ekonomijo, politiko, psihologijo in celo s umetnostjo, Aristotelu pripisujemo, da je ustvaril "silogizem" kot obliko sklepanja. Silogizem je, ko sklepamo iz dveh izjav, ki delita pojem s sklepom, in pojem, ki ga ni v sklepu, drugega z drugim.

Bil je tudi eden prvih, ki je gojil čebele.

Dela:

V svojih logiških spisih - med njimi je najbolj znan O razlaganju - je Aristotel utemelji logiko in pravilno sklepanje. Logiko je tudi uveljavil kot znanost o pravilnem sklepanju in ne kot del sofistike (grškega miselnega gibanja).

Tega starogrškega matematika in fizika ne smemo zamenjati z njegovim soimenjakom Hipokratom s Kosa (znanim med drugim za Hipokratovo prisega). Hipokrat se je rodil na otoku Hios, kjer je najprej delal kot trgovec. Po tem, ko so ga oropali (morda pirati, morda goljufivi cariniki), se je odpravil v Atene, najverjetneje z namenom vloge iligacije. Tam je postal vodilni matematik. Hipokrat naj bi bil učenec Oinopida iz Hiosa, nanj pa so verjetno imeli vpliv tudi pitagorejci. Nekateri ga kličejo para-pitagorejec, tako imenovani filozofski sopotnik pitagorejcem.

Dela:

Prvi je napisal sistematično organizirano knjigo o geometriji. Imenoval jo je ‘Elementi’. Vanjo je vključil osnovne teoreme na katerih bi lahko gradile kasnejše generacije. Žal je trenutno v obstoju le del te knjige, vgrajena v delo Simplicija iz Cilicije. V stoletjih po njegovi smrti so vsaj še štirje matematiki zapisali svojo verzijo Elementov. Najbolj znan med njimi je Evklid.

Ukvarja se je s kvadraturo kroga in izjavil naslednjo trdiitev: Površine podobnih krožnih odsekov so sorazmerne s površinami kvadratov nad njihovimi tetivami. O tem lahko preberemo tudi v omenjenem fragmentu ‘Elementov’, kjer so omenjene tako imenovane Hipokratove lune.

Hipokratove lune so nastale kot del strategije za kvadriranje kroga - sicer tako, da so razdelili krog na dele v obliki luninih krajcev. Če bi bilo možno izračunati kvadrat teh kosov kroga, bi lahko izračunali tudi kvadrat kroga samega. Stoletja kasneje so dokazali, da ta način ni imel možnosti uspeha, saj je število pi transcendentalno število.

Ukvarjal se je s problemom podvojitve kocke oziroma kako konstruirati kubični koren.

Ustvaril je matematično tehniko ‘redukcijo’, ki transformira specifične matematične probleme v bolj generalne, lažje rešljive probleme. Rešitev lažjega problema poda tudi rešitev težjega problema.

Hipokrat naj bi bil tudi začetnik uporabe črk za imenovanje trikotnika (npr. trikotnik ABC, pomeni trikotnik z ogljišči A, B in C)

Platon se je rodil v zlati dobi Aten, v obdobju največjega razcveta. Sprva je spoznal misli jonskih, pitagorejskih in elejskih filozofov, nato pa se pod Sokratom posvetil filozofiji. Pri štiridesetih letih je ob vrnitvi v Atene ustanovil Akademijo – pravzaprav prvo univerzo in šolo za vse znanosti, ki je delovala do leta 529. Ohranjenih je veliko njegovih del, za zgodovino kemije pa je najpomembnejše delo Timaios. Platon trdi, da ima ves materialni svet vzor iz sveta idej. Torej je materialni svet preslikava idej na brezoblično materijo. Ideja je objektivna in neodvisna od človeka, nespremenljiva in vzor vsega. Trdi, da je dal stvaritelj obliko materij po vzoru ideje vsega. Stvaritelj Demiurg je ustvaril osnovna počela, ki jih Platon vidi kot štiri elemente in jih enači z geometrijskimi telesi. Ogenj s tetraedrom, zrak z oktaedrom, vodo z ikozaedrom in zemljo s kocko. Verjel je da se počela pretvarjajo in snov spreminja, osnovo temu pa je videl v spremembi agregatnega stanja. Razlago za spremembe pa je videl v neizenačenosti, ki je vzrok gibanja, vsak delec pa teži k ravnovesju. Platon je prvi, ki je izražal količino snovi pri spremembi. To je opisal kot število elementarnih trikotnikov, ki sestavljajo geometrijska telesa, in tako prvi podal enačbe za količino snovi pred in po spremembi.

Malo vemo o življenju Evklida. Rodil se je v Aleksandriji okoli leta 300 pr. nš. št. Učil nj bi se v Atenah v Platonski akademiji. Večino svoje kariere naj bi preživel v Aleksandriji. Znan je kot oče geometrije, najbolj zano med njegovimi mnogimi deli in dosežki pa je njegova knjiga Elementi. Poleg Elementov se je ohranilo vsaj še pet njegovih del, vsa napisana v podobni logični strukturi kot Elementi. Pripisujejo mu tudi avtorstvo neštetih drugih knjig, večinoma neupravičeno.

Dela:

Elementi - zbirka knjig, ki jo sestavlja 13 delov in vsebuje zakladnico znanja o geometriji in teoriji števil. V njej je Evklid zapisal tako ugotovitve svojih predhodnikov, mnogokaterih dela bi bila drugače izgubljena, in k njim dodal s svojimi dognanji. Prvih šest knjig se posveča planimetriji ali ravninski geometriji, knjige 7-10 se ubadajo z teorijo števil, zadnje tri knjige pa vsebujejo stereometrijo ali prostorsko geometrijo.

Catoptrics - se ukvarja z matematično teorijo zrcal, predvsem z podobami, oblikovanimi v ravnih in sferičnih konkavnih zrcalih. Tu so pripisi včasih vprašljivi. Evklid je na svetlobne žarke gledal kot na premice in s tem prinesel geometrijo v optiko.

Podatki (Data) - Krajše besedilo, ki se ukvarja z podanimi informacijami v določenem geometrijskem problemu, in priskrbi bralca z mehanizmom za rešitev primera z danimi podatki.

O deljenju likov (On divisions) - To delo se je žal le delno ohranilo skozi arabske prevode. Zadeva se deljenja likov na dva ali več enakih delov, pa tudi deljenje na dele v danih razmerjih. V njej najdemo tudi 36 trditev. Podobna je Apolonijevi kroniki.

Optika (Optics) - Delo se ukvarja z geometrijo vida in je osredotočeno predvsem na matematično stran vida, za razliko od predhodnih zahodnih znanstvenikov. Prav tako je najzgodnejša ohranjena razprava o perspektivi v antični grčiji. Vsebuje tako uvodno razpravo o geometrijski optiki kot razpravo o osnovnih pravilih perspektive.

Pojavi z opisom neba (Phaenomena) - Razprava o sferični astronomiji, precej podobna delu O gibljivi sferi avtorja Avtolika. Ohranjena je v grščini.

Evklidov izrek - V pravokotnem trikotniku je kvadrat katete je enak produktu hipotenuze in pravokotne projekcije te katete na hipotenuzo.

Višinski izrek - V pravokotnem trikotniku je produkt pravokotnih projekcij katet na hipotenuzo enak kvadratu višine na hipotenuzo.

Evklidov algoritem - Postopek za določanje največjega skupnega delitelja dveh števil.

Rodil se je leta 287 pr. nš. št. v mestu Sirakuze na Siciliji. Njegov oče naj bi bil astronom Fidij o katerem nimamo nobenih podatkov, v sorodu pa naj bi bil tudi s kraljem Hieronom II. Sirakuškim. Njegov prijatelj Heraklied je napisal njegov življenjepis, ki pa se je izgubil, zato nimamo veliko podrobnosti o njegovem življenju. Ne vemo ali je imel ženo ali otroke, obstaja pa možnost, da je v mladosti obiskal Aleksandrijo. Konec je dočakal med 2. punsko vojno okoli leta 212 pr. nš. št., ko so Rimljani pod vodstvom generala Marka Klavdija Marcela po dveh letih obleganja vdrli v Sirakuze. Obstaja več legend o njegovi smrti. V eni je bil tako zatopljen v graf, ki ga je preučeval, da ni opazil vdor Rimljanov. Ko ga je našel vojak in mu ukazal naj mu sledi, je Arhimed zavrnil, saj je želel do konca rešiti svoj problem. Vojak se je ob tem razjezil in Arhimeda ubil. Njegove zadnje besede so morda bile ‘Ne dotikaj se mojih krogov!’. Druga legenda priča, da so Arhimeda ubili med poskusom predaje. S seboj je nosil matematični instrument, ki ga je nek vojak zamenjal za dragocenost in ga ubil. V tej različici je bil general Marcel nad njegovo smrtjo zgrožen, saj ga je imel za uglednega človeka in njegov uboj prepovedal. Je bil izjemen matematik in je pozneje svoje matematično znanje uporabil pri opisovanju fizičnih pojavov. Ukvarjal se je s statiko in hidrostatiko, dokazal je enačbo za vzvod in za težišče telesa. Izpeljal je enačbe za hidrostatični tlak in razvil na konceptu svedraste črpalke.

Izumil je tudi veliko obrambnih naprav za zavarovanje Sirakuz. Naredil je napravo iz več konkavnih ogledal ki je sončno svetlobo skoncentrirala v malo točko in s tem lahko zažgala lesene ladje in žerjav za dviganje ladij iz vode. Izboljšal je natančnost katapulta in razvil števec za prepotovano razdaljo.

Prispeval je tudi veliko k astronomiji, njegova opazovanja mrkov je celo zapisal Ptolemej v delu Almagast. Sam je tudi izpeljal svoj način za izračun razdalje do sonca in vlagal denar v izgradnjo planetarijev.

Hiparh, oče trigonometrije, se je rodil leta 190 pr. nš. št. v Nikeji. O njegovi mladosti nimamo nobenih podatkov. Vemo, da je deloval med leti 162 in 127 pr. nš. št. Predvideva se, da je deloval že pred tem. Šolal se je po vsej verjetnosti v Aleksandriji. V svojem življenju je napisal vsaj 14 knjig. Vsi njegovi originalni spisi so žal izgubljeni. Edino njegovo ohranjeno delo je Razlaga o Aratovih in Evdoksovih pojavih, ki je zelo kritično delo v dveh knjigah, ki vsebuje razlago astronomskega epa pesnika Arata. Hiparh je bil najbolj znan po svojem astronomskem delu, čeprav astronomija takrat še ni bila prepoznana veja znanosti. S svojim delom si je prislužil veliko denarja. Umrl je okoli leta 120 pr. nš. št., v svojih sedemdesetih letih.

Hiparh je deloval predvsem na področju astronomije, zato so tudi njegovi premiki v matematiki delno povezani z njo. Iznašel je točne matematične metode, s katerimi je lahko izračunal lege planetov v prihodnosti. Izdelal je način računanja s tetivami in središčnimi koti, predhodnika današnje trigonometrije. Imel je tabele tetiv likov, ki jih je uporabljal za računanje v sferni trigonometriji, ki se žal niso ohranile. Takšne tabele razmerij med tetivo in stalnim polmerom kroga v odvisnosti od središčnega kota so enakovredne tabelam sinusov, saj je tetiva kota enaka dvojnemu sinusu polovičnega kota ali α = 2 sin (α/2). Opisal jih je v svojem, sedaj izgubljenem delu, O premicah znotraj krožnice. Nekateri trdijo, da so se njegove tabele ohranile v indijskih astronomskih razpravah. Uporabljal je mersko enoto laket, ki je izhajala iz Babilona in merila približno 2° ali 2,5°. V svoje trigonometrične tabele je dodal tudi metodo za reševanje sfernih trikotnikov. To odkritje je imelo velik pomen, saj je omogočalo grškim astronomom razreševanje poljubnih trikotnikov in izdelavo kvantitativnih astronomskih modelov in napovedi. Za svoje tabele je Hiparh še izboljšal približek števila pi na približno π=3,1416. Uporabljal je kalejdske aritmetične metode in jih populariziral na področju astronomije in geografije. Opazil da se je zvezda špika navidezno premaknila za 2 stopinji od lege ki je bila zapisana v 150 let starih katalogih, zato je naredil teorijo o premikanju »nebesne sfere« saj je verjel da so vse zvezde prilepljene na kroglo okoli zemlje. Opazoval je razdaljo med luno zemljo in soncem. Razdaljo Zemlja-Luna ocenil na 63 radijev zemlje. Pravilna razdalja je 60 radijev. Delal je na teoriji Mrkov in ugotovil na kakšne intervale lunina orbita seka ekliptiko, kar je močno pomagalo pri predvidevanju mrkov. Mislil je da je pot sonca okoli zemlje krožna, a je opazil da se sonce po nebu premika z različno hitrostjo skozi leto, kar je probaval razložiti z modeli epiciklov. Uspelo mu je najti enačbo in model osončja s katerim je za katerikoli dan v letu lahko predvidel lego sonca. Njegov model je ostal dokaj nespremenjen do Kopernika ki je v 16stol postavil sonca na sredino osončja namesto zemlje. Želel je tudi čim bolj natančno izračunati dolžino tropskega leta(čas ki ga sonce rabi da naredi en navidezen krog okoli ekliptike), vsaka posamezna izmeritev ni bila prav točna a ko jih je združil je dobil približek ki je bil le 6 minut predolg.

Bil je grško-egipčanski astronom, živel je v Aleksandriji med leti 85 in 165. Njegovo najpomembnejše astronomsko delo je bil Almagast, ki je zapisnik vseh zvezd in nebesnih teles, ki so jih do zdaj odkrili. Naredil ga je iz zapiskov različnih Grških in Arabskih filozofov in je bil za kar nekaj časa najbolj obsežni katalog zvezd. Sam je poimenoval nekaj ozvezdij, veliko imen pa je dobil iz starih babilonskih zapisov. Vesolje si je predstavljal z Zemljo v središču, okoli katere se vse vrti. Izdal je tudi delo Tetrabiblos, ki vsebuje zapise za izračunavanje lokacije planetov na določen dan v prihodnosti in kako njihova lega vpliva na človeštvo (astrologija je močno povezano z vero).

Astronom, matematik in geograf se je rodil v Kireni leta 276 pr. Kr. in umrl 194 pr. Kr. v Aleksandriji. Verjel je, da je Zemlja okrogla, zato je s pomočjo trigonometrije in meritev kota sončnih žarkov iz različnih krajev zbral dovolj podatkov, da je izračunal Zemljin obseg z napako 1% (njegova izračunana vrednost je znašala 39.690 km, dejanska vrednost pa je 40.075 km). Svoj rezultat je zapisal v stadijih, za katere nismo popolnoma prepričani, koliko so merili, saj so v različnih državah uporabljali enako ime za različno razdaljo. S podobnimi metodami in s opazovanjem mrkov je uspel izračunati razdaljo od Sonca do Zemlje in razdaljo od Lune do Zemlje. Oba izračuna sta mu uspela zelo natančno z napako manj kot -1%. Napisal je tudi katalog zvezd a se ta ni ohranil.

Sokrat, velika osebnost starogrške filozofije, je živel v Atenah v 5. stoletju pred našim štetjem. Kljub temu, da ni zapustil lastnih pisnih del, so bile njegove filozofske ideje in metode zelo vplivne in so se ohranile v spisih njegovega učenca Platona in drugih.

Sokrat je znan po svoji dialektični metodi raziskovanja, znani kot sokratska metoda, ki je vključevala dvom o predpostavkah, iskanje definicij in preučevanje temeljnih prepričanj v iskanju resnice in modrosti. Slavno je izjavil, da "nepreiskano življenje ni vredno življenja", pri čemer je poudaril pomen samozavedanja in kritičnega mišljenja. Ena njegovih slavnih izjav je tudi "Vem, da nič ne vem". Imenujejo ga tudi "Sokratov paradoks", saj njegova misel temelji na nevednosti, ki jo razumemo kot zavedanje dokončnega neznanja, ki pa postane temeljni motiv želje po znanju.

Njegovo neusmiljeno spraševanje in skepticizem do konvencionalnih prepričanj sta mu prislužila tako občudovalce kot nasprotnike. Sokratovi nauki so pogosto izpodbijali verske in politične oblasti njegovega časa, kar je privedlo do njegovega sojenja in končne usmrtitve leta 399 pred našim štetjem zaradi obtožb brezbožnosti in kvarjenja atenske mladine.

Kljub njegovi smrti je Sokratova zapuščina obstala skozi dela njegovih učencev,zlasti Platona, ki je svojega učitelja ovekovečil v številnih dialogih.

Hipatija je prva ženska matematičarka, katere življenje je relativno dobro zapisano. Rodila se je nekje med leti 350 in 370 v Aleksandriji, ki je bila tedaj del Vzhodnega Rimskega imperija. Poleg matematike se je ukvarjala tudi z astronomijo in filozofijo. Matematiko in filozofijo je tudi poučevala. Imela je tudi politično prisotnost, zaradi katere je bila na koncu brutalno umorjena. Bila je hčerka matematika in filozofa Teona, ki je vodil Aleksandrijski Mouseion in stal za filozofijo Neoplatonizma. Tudi Hipatija je postala Neoplatonistka. Bila je tudi poganka, a je bila do kristjanov strpna. Zapisano je celo, da je bila večina njenih učencev kristjanov. Med njenimi najbolj znanimi učenci je bil Sinezij iz Kirene, ki je kasneje, okoli leta 410, postal škof v mestu Ptolemais. Z Hipatijo sta si izmenjala nemalo pisem. Sedem Sinezijevih pisem je preživelo in iz njih smo pridobili večino podatkov o njeni karieri. V pismu svojemu prijatelju je Sinezij prehvalil Hipatijo. Prav tako je ohranil veliko njenih mnenj in naukov, med njimi filozofijo apatije. Nikoli se ni poročila in zavrnila je vse snubce. Leta pred Hipatijino smrtjo se je z menjavo vladarja začela nabirati politična napetost. Hipatija je prijateljevala z nasprotnikom takratnega vladarja, ki se je zgražal nad njegovimi krvoločnimi dejanji nad Judi in drugimi nekristjani. Svojemu prijatelju je tudi velikokrat svetovala, kar mu je zelo pomagalo, saj je bila zelo popularna med tako kristjani in pogani. Marca leta 415 je skupina kristjanov vdrla v Hipatijino kočijo in jo zvlekli v nekdanji poganski tempelj, ki je je bil predelan v cerkev. Tam so jo slekli, in jo umorili z ostrakoni. Izdolbli so njene oči in razrezali njeno telo na kose, njene okončine so odnesli izven mesta in jih tam zažgali - to se je zgodilo le s trupli zločincev.

Hipatija je editirala Ptolemajev Almagest - matematične in filozofske razprave o gibanju zvezd in planetov. Izboljšala naj bi algoritme za dolgo delitev, potrebne za astronomske računice. Napisala je spis v katerem komentira Diofantovo delo Arithmetica, sestavljeno iz trinajstih knjig. To delo so imeli za izgubljeno, a se je ohranilo v Arabskem jeziku. V njem je napisala številne dokaze za Diofantove primere, pa tudi dodatne probleme.

Alkmeon ali Alkmajon iz 5. stol. pr. n. št. velja za enega najbolj uglednih antičnih medicinskih teoretikov in filozofov. Bil je Pitagorov učenec iz šole na Krotonu, kasneje znan kot pionir seciranja človeškega telesa. Seciral je namreč živalsko oko, preučeval optični živec ter njegovo povezavo z možgani. Kmalu je opisal vse čute razen dotika, ukvarjal pa se je tudi z embriologijo ter razvoj človeškega organizma analogično povezal s fiziologijo živali in rastlin.

Prvi je odkril Evstahijevo cev oz. ušesno trobljo (t. j. organ, ki povezuje nosno žrelo s srednjim ušesom). Trdno je zagovarjal humoralno medicino ter prvi izrekel sicer Pitagorovo idejo, da je zdravje simbioza nasprotij v telesu. Trdil je, da bolezen nastopi ob prevladi že enega od skrajnih stanj v telesu (npr. vlage, vročine ...), in sicer zaradi prehranskih, okoliških problemov (to so sprememba klime, temperature, vlage) ali problemov v življenjskem slogu.

Njegova odkritja so povzeta v Empedoklesovi knjigi z naslovom O naravi (Peri physeos), po njegovih medicinskih in filozofskih knjigah pa so se učili tudi rimski nasledniki medicinci, najbolj znana sta Klavdij in Galen.

Hipokrat, oče znanstvene medicine je kot specializant paradontologije vodil ter poučeval na medicinski šoli asklepijadov na rojstnem egejskem otoku Kos, kjer je sprva tudi študiral. Za šolo na Kosu (6. stol. pr. n. št.) je bilo značilno dojemanje medicine kot umetnosti, torej nečesa, česar se ne more naučiti nekdo, ki nima temu ustreznih prirojenih lastnosti (na kratko: 'Zdravnik mora biti rojen medicinec.').

Veliko je potoval po Egiptu, Mali Aziji ter grških kolonijah ob Črnem morju. Takrat je zbral ter preučil medicinsko znanje in izkušnje predhodnih antičnih, staroegipčanskih ter staroindijskih zdravnikov.

Hipokrat je verjel v naravni izvor bolezni ter v obstoj zdravilne moči narave (vis medicatrix Naturae), mlade zdravnike pa je učil, da zdravniška praksa temelji predvsem na opazovanju človekove narave. Ob razvoju že omenjene Hipokratove humoralne medicine, ki je temeljila na predpostavkah, da je zdravje odvisno od uravnoteženosti ter skladnosti prvin in telesnih sokov so se v njegovem času razvile osnovne metode znanstvene medicine: kot njen začetnik je Hipokrat namreč pozival k natančnemu opazovanju bolnikov in raziskovanju njihovih simptomov.

Opisal je simptome nekaterih bolezni, kot so epilepsija, malarija in pljučna tuberkuloza ter pomembno vplival k razvoju kirurgije z razvojem novih operacijskih metod (npr. ustavljanje krvavitev, kavterizacija, dvig udov, polaganje ledu ipd.). V svoji šoli je poučeval praktično porodništvo ter znal opraviti postopek carskega reza. Ločil je med arterijami in venami ter prvi utrdil anatomski pojem arterije. Pogosto je poudaril pomen služenja vojske za kirurga, po čemer sklepamo, da se je tudi sam udeležil vojne, takrat pa izpeljal svoj nauk o zdravljenju prelomov kosti in izpahov. V svojih spisih je velikokrat opisal bolezni zob in dlesni (gingive) ter pomen mlečnih zob, s katerimi je kot paradontolog močno vplival k razvoju znanstvene dentalne medicine.

Pripisujejo mu okoli sedemdeset ohranjenih strokovno-znanstvenih razprav. Njegova dela pod imenom Corpus Hippocratum so šteta za enciklopedijo starogrške medicine, v njih pa avtor opisuje simptompska opažanja starogrških zdravnikov ter takrat razvite metode zdravljenja posameznih bolezni. V znanem delu O boleznih (gr. Pere pathôn) je Hipokrat npr. opisal po njegovem mnenju neozdravljive tvorbe tumorje, opazovane predvsem na tkivu maternice in dojkah, ter poimenoval zgodnji stadij raka. V še enem pomembnem delu O epidemijah je opisal klinično sliko kuge, ki je razsajala v takratni Iliriji ter gobavosti, razširjeni po takratnem grškem ozemlju.

Erizistrat iz 4./3. stol. pr. n. št. je bil pomemben starogrški zdravnik in anatom, znan predvsem po ustanovitvi znamenite šole anatomije v takratni grški Aleksandriji. Napisal je veliko število anatomskih ter lekarniških knjig, katerih vsebina se do danes ni ohranila. Kljub temu so se ohranili posamezni fragmenti, ki opisujejo, da je bil prvi, ki je ločil med arterijami in venami ter opisal postopek za preprečitev krvavitev.

Bil je eden izmed prvih, ki je ločil velike in male možgane ter senzorične ali čutilne živce, ki prenašajo dražljaje iz notranjega ali zunanjega okolja do živčnih centrov v možganih, obdelane informacije pa se nato v obliki živčnih impulzov prenesejo prek motoričnih živcev do efektorja (mišice ali žleze). Domnevno je bil prav tako zaslužen za prvi opis srčnih zaklopk ter spoznanja, da srce služi kot črpalka, ne kot čutilo. Sodil je med zdravnike humoralne medicine in verjel, da se po venah pretaka pnevma (duša), ta pa je sestavni del zraka, ki vstopa skozi pljuča in potuje po žilah proti vitalnemu organu srcu, ki je središče živega organizma.