"To pot se bomo pogovarjali o hitrosti," reče učiteljica in vpraša: "Kaj je najhitrejše na svetu?" "Brzovlak," odgovori eden od učencev. "Letalo!" vzklikne drugi. "Raketa!" se oglasi tretji. "Svetloba!" reče četrti. "Svetloba je res zelo hitra, tristo tisoč kilometrov na sekundo, vendar ni najhitrejša!" pravi učiteljica. Po kratkem premolku se oglasi peti: "Misel." "Tako je," reče učiteljica, "misel je najhitrejša na svetu, v mislih si lahko v trenutku neskončno daleč." Tedaj dvigne roko Mihec in reče: "Meni se zdi, da je nekaj še hitrejše kot misel." "Ja? Kaj pa?" vpraša učiteljica. Mihec prizna: "Tega ne vem, toda sinoči sem leľal v postelji in skozi priprta vrata zaslišal, kako je očka rekel mamici: "Nocoj mi je pa prišlo hitreje, kot sem mislil!"
Mimogrede: ali veste, kakšna je razlika med nezrelim učencem in zrelim jabolkom? Je ni: oba padeta.
"Tole je moje spričevalo," reče Tomo ob koncu šolskega leta, ko pride domov, "tale gospod za menoj je pa moj pravni zastopnik."
"Uh," zasopiha mama, "da te le ni sram prinesti domov najslabše spričevalo v razredu!" "Lahko bi bil še slabši: v našem razredu nas je šestintrideset, v sosednjem pa sedeminštirideset!"
"Ugani, kaj je z mojimi ocenami!" "?" "Korakajo." "?" "Takole: ena, dve, ena, dve, ena, dve . . .
" Vinko, nadobudni sinko, je prinesel domov spričevalo, podobno izpolnjenemu listku športne napovedi. Oče se hoče dvigniti iz naslanjača. "Kar sedi," reče mulec, "jaz sem tudi obsedel."