Estetika je preučevanje umetnosti in lepote; to je bilo pomembno vprašanje za filozofe 18. in 19. stoletja, kot sta Immanuel Kant in Hegel. Klasični filozofi, kot sta Platon in Aristotel, so teoretizirali tudi o umetnosti in slikarstvu. Platon v svojem filozofskem sistemu ni zanemarjal slikarjev (pa tudi kiparjev); trdil je, da slika ne more prikazati resnice - je kopija resničnosti (senca sveta idej) in ni nič drugega kot obrt, podobna čevljarstvu ali litju železa.[3] V času Leonarda je slikarstvo postalo tesnejši prikaz resnice kot slikanje v stari Grčiji. Leonardo da Vinci je nasprotno dejal, da je La Pittura è cosa mentale ('slikanje je stvar uma').[4] Kant je razlikoval med Lepoto in Sublimnim, in sicer z vidiki, ki so očitno dajali prednost prvemu. Čeprav se ni posebej skliceval na slikarstvo, so ta koncept prevzeli slikarji, kot je J. M. W. Turner in Caspar David Friedrich. Hegel je prepoznal neuspeh pri doseganju univerzalnega koncepta lepote in v svojem estetskem eseju zapisal, da je slikarstvo, skupaj s poezijo in glasbo, ena od treh 'romantičnih' umetnosti zaradi svojega simboličnega, visoko intelektualnega namena.[5] Med slikarji, ki so napisali teoretska dela o slikarstvu, sta Kandinski in Paul Klee. Kandinski v svojem eseju trdi, da ima slikarstvo duhovno vrednost in daje osnovne barve bistvenim občutkom ali konceptom, kar so že poskušali narediti Goethe in drugi pisatelji. Ikonografija je preučevanje vsebine slik in ne njihovega sloga. Erwin Panofsky in drugi umetnostni zgodovinarji skušajo najprej razumeti upodobljene stvari, preden se ozrejo na njihov pomen za gledalca v tistem času in na koncu analizirajo njihov širši kulturni, verski in družbeni pomen.[8] Leta 1890 je pariški slikar Maurice Denis slavno zatrdil: »Ne pozabite, da je slika - preden je vojaški konj, gola ženska ali kakšna zgodba ali druga - v bistvu ravna površina, prekrita z barvami, sestavljenimi v določenem vrstnem redu.«[9] Tako je bilo veliko slikarskega razvoja 20. stoletja, kot je kubizem, razmišljanje o sredstvih slikarstva in ne o zunanjem svetu - naravi -, ki je bila prej njegova glavna tema.