1. Intenzivnost: Kar omogoča slikanje, je zaznavanje in prikaz intenzivnosti. Vsaka točka v prostoru ima različno intenzivnost, ki jo lahko na sliki predstavimo s črno-belo in vsemi sivimi odtenki med njimi. Slikarji lahko v praksi artikulirajo oblike tako, da si nalagajo površine različnih intenzivnosti; z uporabo samo barve (enake intenzivnosti) lahko predstavljamo samo simbolične oblike. Tako se osnovna slikarska sredstva razlikujejo od ideoloških, kot so geometrijske figure, različna stališča in organizacija (perspektiva) ter simboli. Slikar na primer zazna, da ima določena bela stena na vsaki točki različno intenzivnost zaradi odtenkov in odsevov bližnjih predmetov, v idealnem primeru pa je bela stena še vedno bela stena v mrki temi. Pri tehničnem risanju je idealna tudi debelina črte, ki razmejuje idealne obrise predmeta znotraj zaznavnega okvira, drugačnega od tistega, ki ga uporabljajo slikarji.
2. Barva in ton: Barva, sestavljena iz odtenka, nasičenosti in vrednosti, razpršena po površini, je bistvo slikarstva, tako kot višina in ritem bistvo glasbe. Barva je sicer zelo subjektivna, vendar ima opazne psihološke učinke, čeprav se ti lahko razlikujejo od kulture do kulture. Črna je na Zahodu povezana z žalovanjem, na vzhodu je to bela. Nekateri slikarji, teoretiki, pisatelji in znanstveniki, med njimi Goethe[10], Kandinski[11], in Newton[12], so napisali svojo barvno teorijo. Poleg tega je uporaba jezika le abstrakcija za barvni ekvivalent. Beseda 'rdeča' na primer lahko zajema široko paleto variacij od čiste rdeče vidnega spektra svetlobe. Ni formaliziranega registra različnih barv na način, da bi se dogovorili o različnih notah v glasbi, kot sta F ali C♯. Za slikarja barva ni preprosto razdeljena na osnovne (primarne) in izpeljane (komplementarne ali mešane) barve (na primer rdeča, modra, zelena, rjava itd.). Slikarji se praktično ukvarjajo s pigmenti[13], zato je 'modra' za slikarja lahko kateri koli modra: ftalocianinsko modra, prusko modra, indigo, kobaltovo modra, ultramarin itd. Psihološki in simbolni pomeni barve, strogo rečeno, niso slikarsko sredstvo. Barve samo dodajajo potencialni, izpeljani kontekst pomenov, zato je zaznavanje slike zelo subjektivno. Analogija z glasbo je povsem jasna - zvok v glasbi (kot nota C) je analogen 'svetlobi' v slikarstvu, 'odtenki' dinamiki, 'obarvanost' pa slikanju, kot je poseben ton glasbil glasbi. Ti elementi nujno ne tvorijo melodije (v glasbi); lahko mu dodajo različne kontekste.