Ena pomembna razlika v japonskih borilnih veščinah je ločnica med koryū (古流, starodavne šole) in gendai budō (moderni »poti«). Koryū šole so tiste, ki so bile ustanovljene pred obdobjem Meiji in so ohranile starodavne bojno usmerjene tehnike (včasih tudi smrtonosne) in kompleksen sistem orožij.
Gendai budō so tiste veščine, ki so bile razširjene ali reformirane v 19. in 20. stoletju, pogosto s filozofsko ali športno komponento.
Takenouchi-ryū je ena od najstarejših šol jujutsu‑a, ustanovljena leta 1532. Poleg rokohvatov vključuje tehnike z orožji (meč, palica, kopje), tehnike zvez in celo metode oživljanja (sakkatsuhō).
Tatsumi-ryū, ki prav tako izvira iz starejših časov, vključuje meče, kopja, palice, grappling in celo taktike opazovanja ter izvidovanja. Ustanovil ga je Tatsumi Sankyo med 16. stoletjem.
Hōten-ryū je šola, ustanovljena okoli leta 1600, s širokim spektrom orožij: meč, lanc, skrite orožje, verige, palice in še več. Ta šola tudi poudarja uporabo skritih orožij, ki so lahko prikrita kot vsakdanji objekti.
Judo je razvil Jigoro Kano kot modernizirano različico jujutsu‑a. Združuje tehnike metanja, držanja in vložka, hkrati pa vključuje etično izobraževanje in filozofijo vzajemne pomoči (mutual welfare).
Z biomehaničnega vidika se metode judovih metov pogosto analizirajo skozi faze kuzushi (izravnavanje), tsukuri (priprava) in kake (izvedba).
Aikido je ustvaril Morihei Ueshiba v začetku 20. stoletja, pri čemer je združil elemente jujutsu‑a in tradicionalnega meča s filozofskimi vidiki harmonije in miru. Ključna ideja je preusmeriti napadalčevo silo namesto neposrednega nasprotovanja.
Aikido ne poudarja tekmovanja, temveč notranji razvoj, nadzor in sožitje s protivnikovo energijo.
Nippon Kempo je ena sodobnejših mešanih veščin (striking, metanje, bojevanje na tleh), ki je bila ustanovljena leta 1932 s strani Muneomi Sawayama. V praksi uporablja zaščitno opremo in združuje različne pristope za celovito borbo.
Veliko japonskih borilnih veščin v svojem nazivu uporablja del „‑dō“ (道, pot), kot v judo (柔道), aikido (合気道), kendo (剣道), kyudo (弓道). Ta pripona poudarja, da je borilna veščina ne le metoda boja, ampak tudi pot samorasti, etike in notranjega razvoja.
Poleg tega je raznolikost tehnik velika – v tradicionalnih šolah so v curriculum pogosto vključene tako neoborožene tehnike (prijemi, meti, vklepi) kot tudi tehnike z orožji (meč, palica, kopje, skrita orožja).
Prav tako so v mnogih šolah značilne metode za prilagajanje sile, uravnavanje ravnotežja, uporaba nasprotnikove kinetične energije in subtilne tehnike — ne le surova moč.
