Evrazijski ris

Značilnosti

Ris zraste do 130 cm v dolžino in 75 cm v višino (podobno kot gepard). Tehta od 30 do 40 kg in več. Ima zelo ostre kremplje in zobe. Njegova šapa meri 7 cm v širino in 13 cm v višino. Kremplje lahko skrije. Njegova življenjska doba traja 12 let. Je največja mačka v rodu risov (Lynx). Ima svetlo rjavordeče obarvan kožuh, posut s temnejšimi pikami, kar mu omogoča, da se lažje zlije v drevesnih krošnjah in v listju. Vzorec in barva kožuha sta zelo variabilna. Po trebuhu je belkast, dlaka na trebuhu meri do sedem, na hrbtu pa do pet centimetrov. Najlažje ga prepoznamo po dolgih črnih čopkih na ušesih in zelo kratkem repu (največ do 35 cm). Lovi predvsem parkljarje, ki so do 4-krat večji od njega (jelene, koze, ovce), zadovolji pa se tudi z zajci in žvižgači. Pleni večinoma srnjad, manjše živali lovi le, če večjih ni dovolj. Lovi iz zasede, saj mu šibko srce ne dopušča dolgega tekanja. Z izjemo mladih risov te živali ne plezajo višje na drevo, razen, če jim preti nevarnost. Risa ogrožajo živinorejci in promet. Ris v naravi nima naravnih sovražnikov. V rod risov (Lynx) spadajo tudi rdečerjavi ris, iberski ris in kanadski ris. Paritvena sezona risev poteka med januarjem in aprilom.

Ohranitev vrste

Najraje ima gorsko gozdnat svet, ki se pa zaradi vpliva človeka vse bolj krči in s tem ogroža živali, ki v njem živijo. Ampak to ni edini razlog njegove ogroženosti. Že v starih časih so ga poznali po izrednih roparskih sposobnostih, zato so se ga bali in ga začeli množično iztrebljati. Kasneje so ga lovili zaradi kožuha, tako da so nastavljali razne pasti, strupe ipd. Slovenska populacija risa zajema le še okoli 15 osebkov; v naravovarstvenem projektu LIFE lynx, ki se je začel leta 2017, bo do leta 2024 v Slovenijo prenesenih 10 risov iz Slovaške in Romunije.[2][3] Prvega risa, Goruja, so v Slovenijo priselili 26. aprila leta 2019, do sedaj pa so bili v Slovenijo naseljeni štirje risi.[4][5] Risa na Slovenskem najdemo predvsem v Kočevskem rogu (kjer je gosta rast), drugače pa ga najdemo tudi v gorskih predelih Slovenije. Po nekaterih podatkih je bilo leta 2012 v dinarski pokrajini, ki zajema Slovenijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, od 120 do 130 osebkov te vrste. Populacija je bila ocenjena kot stabilna ali v upadu.[6]

Vir: Wikipedia

David Sedej