Električna kitara je strunski inštrument, ki za proizvajanje zvoka uporablja magnete. Kitara je povezana z ojačevalcem, iz katerega prihaja zvok. Velikokrat se uporabljajo tudi različni efekti, da dosežemo različne zvoke.
Prve električne kitare so nastale v 30-ih in 40-ih letih 19. stoletja, ko so kitare v big band zasedbah potrebovale večjo jakost zvoka.
Najprej so jih začeli uporabljati jazz kitaristi. Te kitare so bile hollow-body (votle kitare z magneti). Sodobne kitare pa ponavadi uporabljajo le magnete, njihovo telo pa ni votlo. Med prvimi uspešnimi firmami električnih kitar so Fender in Gibson.
Električne kitare so postajale vedno bolj popularne v različnih žanrih kot so jazz, blues, rock in kasneje metal (kjer se uporablja močna distorzija).
Električna kitara je po večini zelo podobna akustični. Pri obeh gredo strune iz sedla do glave, na vratu pa pritiskamo na polja in tako kitaro igramo. Na trupu električne kitare so magneti, ki sprejemajo zvočne valove strun in jih pošiljajo v ojačevalec. Na trupu so tudi različni vijaki za zvok in ton. Na glavi pa imamo vijake za uglaševanje kitare.
Lenart Duhovnik