Električne kitare so se začele razvijati v prvi polovici 20. stoletja, ko so glasbeniki iskali način, kako narediti kitare bolj glasne. Akustične kitare niso bile dovolj glasne, da bi jih bilo mogoče dobro slišati ob drugih glasbilih. Prve električne kitare so se pojavile v tridesetih letih 20. stoletja in so uporabljale magnetne senzorje (pickup-e), ki so tresljaje strun pretvorili v električni signal.
V štiridesetih in petdesetih letih se je razvoj električnih kitar hitro nadaljeval. Pomembno vlogo sta imela proizvajalca Fender in Gibson, ki sta izdelala nekatere najbolj znane modele kitar. Fender je leta 1950 predstavil model Telecaster, nekaj let pozneje pa še Stratocaster. Gibson je leta 1952 predstavil kitaro Les Paul. Ti modeli so postali zelo priljubljeni in so imeli velik vpliv na razvoj sodobnih električnih kitar.
V šestdesetih in sedemdesetih letih so električne kitare postale zelo pomemben del rock glasbe. Uporabljalo jih je veliko znanih glasbenikov, ki so z različnimi načini igranja, efekti in ojačevalci ustvarjali nove zvoke. Električna kitara je tako postala eden glavnih delov rocka, bluesa in pozneje tudi heavy metala ter drugih žanrov.
Danes obstaja ogromno različnih vrst električnih kitar, ki se razlikujejo po obliki, materialih, pickup-ih in zvoku. Razvoj tehnologije je omogočil tudi uporabo številnih efektov, digitalnih ojačevalcev in računalniških programov. Kljub temu so klasični modeli, kot so Stratocaster, Telecaster in Les Paul, še vedno zelo popularni. Električna kitara je tako v več kot sto letih razvoja postala eno najpomembnejših in najbolj prepoznavnih glasbil moderne glasbe.