DOMOV // slike // Mačke skozi zgodovino // viri
V pozni egipčanski dobi je boginja Bastet spremenila svojo podobo. Do takrat so jo namreč upodabljali kot žensko z mačjo glavo, v poznejšem obdobju pa so jo prikazovali kot mačko v celoti. Za Egipčane je bila podoba milosti in bogov, zato so tudi mačke po božje častili. Če je kdo poškodoval mačko, je bil za to strogo kaznovan. V bogatih družinah so jih krasili z nakitom, ko pa je mačka umrla naravne smrti so jo mumificirali in pokopali v sarkofagu v njeni naravni obliki. Eden od razlogov za čaščenje mačk je bilo dejstvo, da so lovile glodavce, ki so povzročali škodo na poljščinah, kar je prvi znani dokumentirani primer biološkega nadzora škodljivcev.
Kljub temu, da so Egipčani skrbno varovali mačke pred tujci, so se jih polastili feničanski trgovci, ki so jih zanesli v Evropo, poleg tega pa so jih iz Egipta kot koristne pomočnike v boju proti glodavcem tihotapili tudi potujoči menihi na poti na Daljni vzhod in rimski vojaki. S širjenjem in prevzemanjem vloge delovne živali je kult mačke počasi zamrl. Kljub temu se je še več stoletij kasneje na Kitajskem ohranilo prepričanje, da prinašajo srečo, na Japonskem pa so postavljali kipce mačk za odganjanje škodljivcev. Po vzponu krščanstva v Evropi je želela cerkvena oblast tovrstna poganska verovanja zatreti, zato so začeli prikazovati mačke v bolj zlovešči luči, kot prinašalke nesreče ali pomočnice čarovnic, kar se je v določeni meri prav tako ohranilo do danes.
Do preostanka sveta so mačke zanesli evropski izseljenci v dobi kolonizacije, spet v vlogi lovca na glodavce. Že Kolumbova odprava, ki je odkrila Novi svet, je imela na krovu več mačk, ki so lovile podgane. Med pomorščaki se je na ta račun razvila tudi vraža, da prinašajo srečo in znajo napovedovati nevihte.