◈ DOMOV ◈ teorija ◈ spl.str. ◈ tabele/seznami ◈
Potreba po znanju programiranja vsak dan sorazmerno z napredovanjem tehnologije narašča in tako je prišlo do pomembnega priporočila, da se programiranja začnemo učiti že v osnovni šoli.
Učenci se v osnovni šoli, pri neobveznem izbirnem predmetu računalništvo, za začetek začnejo učiti slikovnega programiranja oziroma programiranja z delčki. Ker so programi s slikovnim programiranjem sestavljeni iz različnih barv ter delčkov, to otrokom ne predstavlja učenja, temveč to razumejo kot zanimivo in zabavno igranje igric, kjer spoznavajo marsikaj novega.
Programiranje je pomembnejše, kot se morda marsikomu zdi. Ne le, da lahko vpliva na izbiro poklica, ampak že samo znanje osnov programiranja, nam lahko pomaga v vsakdanjem življenju, saj nam programiranje omogoči nov pogled na reševanje problemov in s tem se lahko naučimo logičnega reševanja različnih težav.
Čeprav je programiranje težko, se ga prav vsak lahko nauči. Prav zato, se programiranja začnemo učiti v programih s slikovnim programiranjem, kjer so ukazi že sestavljeni in tako se lahko osredotočimo na zaporedje ukazov ter se posledično naučimo računalniškega razmišljanja.
V osnovni šoli se predvsem programira v slikovnih programih, kot sta Scratch in Pišek, kjer se naloge stopnjujejo po starosti ter težavnosti in se kasneje lahko učenci preizkusijo tudi na tekmovanjih iz programiranja (na primer tekmovanje Pišek) ali računalništva (na primer tekmovanje Bober).
V okviru raziskovalne naloge sem postavila 5 hipotez ter na podlagi ugotovitev 4 potrdila in 1 zavrnila.
Glede na odgovore učiteljev računalništva, lahko prvo hipotezo: »Učitelji računalništva na osnovni šoli pri neobveznih in obveznih izbirnih predmetih učijo programiranja pri svojih urah.« potrdim, saj se vsi učitelji zavedajo pomembnosti programiranja in ga zato tudi izvajajo pri svojih učnih urah računalništva.
Drugo hipotezo: »Profesorjem na fakulteti in učiteljem računalništva na osnovnih šolah se za začetek programiranja zdita najboljša slikovna programa Scratch ter Pišek in za nadaljevanje programski jezik oziroma Python.« lahko prav tako potrdim, saj je iz intervjujev razvidno, da učitelji na začetku predvsem učijo v slikovnih programih Scratch in Pišek, v nadaljevanju pa profesorji učijo v programskih jezikih, na primer Pythonu.
Tudi tretjo hipotezo: »Vsi učenci neobveznega izbirnega predmeta računalništvo (4., 5., 6. razred) bodo opazili velik preskok težavnosti iz 5. na 6. nalogo v Pišku, vendar pa jo bodo starejši učenci rešili bolje.« lahko potrdim, saj se iz izpiskov opazi preskok težavnosti iz 5. na 6. nalogo, tako po mnenju učencev kot tudi po opazovanju njihovega reševanja.
Četrto hipotezo: »Učenci, ki obiskujejo pouk nadarjenih za naravoslovje v 9. razredu, bodo naloge v Blockly editorju reševali bolje od učencev v 8. razredu.« pa moram zavrniti, kajti izkazalo se je, da je šlo učencem iz 8. razreda bolje kot učencem iz 9., saj so učenci 8. razreda hitreje razumeli in rešili naloge, kljub manjši pomoči.
Zadnjo oziroma peto hipotezo: »Učencem bo lažje reševati naloge v Pišku, kot v Blockly editorju, saj imajo v Pišku le določene ukaze ter omejeno število delčkov.« lahko potrdim, saj se glede na uspešnost reševanja in mnenja učencev vidi, da hitreje razumejo nalogo, ko vidijo, katere ukaze imajo na voljo in jih le povežejo v pravilno zaporedje, kot je to v okolju Pišek, medtem ko imajo v Blockly editorju večjo izbiro in potrebujejo več časa za izbiranje delčkov.
Dobila pa sem tudi potrditev, da je učenje programiranja zelo pomembno, a hkrati zabavno ter koristno v vsakdanjem življenju.
Prav zato bi se osnov programiranja moral vsak naučiti že v osnovni šoli, saj se nam tako odpre drugačen način razmišljanja in s tem tudi povsem drug pogled na reševanje problemov.
Da bi to uresničili, bi morali v osnovni šoli izvajati več ur obveznega pouka računalniških vsebin, tako za osnovno uporabo računalnika, ki bi se izvajala že na razredni stopnji, kot tudi samo učenje programiranja, ki bi se ga učenci učili na predmetni stopnji.
Sedanji razpored pouka računalniških vsebin ne zadostuje, saj si učenci predmet izberejo največkrat po nasvetu oziroma izbiri staršev ali pa po liniji najmanjšega truda, ki ga bo potrebno v predmet vložiti.
Da bi to spremenili, jim moramo sprva to predstaviti ter jih k temu spodbujati in jim pomagati.
Vsega tega se zavedajo le redki, in morda to sedaj zares še ni zaskrbljujoče, vendar kaj kmalu bo in takrat bo treba ukrepati.
Avtorica: Natalija Žabjek
Pri tej raziskavi mi je ta spletni učbenik veliko pomagal, vsebuje tudi urejevalnik, ki sem ga uporabljala pri nalogah za učence: E-učbenik: Programiranje z delčki.
Slika črpana iz interneta:
Slika črpana iz mape na računalniku:
