Siva čaplja je pri nas najpogostejša vrsta čaplje, saj jo zasledimo na skoraj vsaki večji reki ali mokrišču.
Pogosto jo vidimo tudi na travniku, ko lovi glodavce, kače ali dvoživke.
Je velika, sivo-črna ptica z dolgim vratom, ki pa ga lahko povsem skrči.
V letu ima izrazito nazaj iztegnjene noge in skrčen vrat.
Siva čaplja je splošno razširjena in pogosta gnezdilka po vsej Evropi.
Zanjo je značilno kolonijsko gnezdenje na drevju.
Pri nas gnezdi raztreseno, predvsem v nižinah osrednje in vzhodne Slovenije.
Značilnosti male bele čaplje so vitko telo, belo obarvano perje in rumena stopala.
Deluje zelo elegantno, v času dvorjenja pa jo krasi vpadljivo okrasno perje.
Naseljuje celotno Evropo razen območja Skandinavije.
V Sloveniji je pogosta celoletna gostja, ki pa pri nas ne gnezdi.
Velika bela čaplja je visoka, povsem belo obarvana čaplja.
Značilen dolg in rumeno obarvan kljun postane temnejši v času gnezdenja.
Gnezdi predvsem v južni in srednji Evropi, izven gnezditve pa je pogosta po večjem delu celine, razen skrajnega severa.
V Sloveniji ne gnezdi, opazujemo pa jo lahko čez vse leto, v mokriščih in na večjih kmetijskih površinah v nižinah.
Mlakarica je vsem dobro poznana raca, ki je splošno razširjena na vodotokih po celi Sloveniji.
Prehranjuje se na kopnem ali v plitki vodi, kjer z iztegnjenim vratom še lahko doseže dno.
Samci, ki imajo v svatovskem perju zeleno glavo, rjave prsi, siv hrbet in peruti z modrim zrcalcem, so večino leta mnogo bolj barviti od samic.
Samice so rjavo obarvane, na krilih pa imajo podobno kot samci modro zrcalo.
Rjava obarvanost samic ima varovalno funkcijo. Takšne so v času valjenja jajc na gnezdu za plenilce manj opazne.
Samec si čez poletje, v obdobju med majem in oktobrom, nadene posvatovsko perje, ki je močno podobno perju samice.
Izdaja ga le rumen kljun. Ker v času golitve mlakarice naenkrat zamenjajo vsa letalna peresa, v tem obdobju ne morejo leteti.
Žličarica je svoje ime dobila po značilnem dolgem in spredaj razširjenem kljunu, ki spominja na žlico.
Samci so zelo značilno obarvani, samice pa od mlakarice in drugih rac ločimo predvsem po že omenjenem kljunu.
Gnezdo si najpogosteje naredi na bolj odprtem in suhem predelu svojega sicer zaraščenega prebivališča.
Žličarica je razširjena po vsej Evropi, predvsem severne populacije pa se pozimi selijo proti jugu, kjer v Sredozemlju tudi prezimujejo.
V Sloveniji velja za redko in ogrožen gnezdilko, pozimi in na selitvi pa je dokaj pogosta vrsta mokrišč.
Kreheljc je precej manjši od ostalih rac. Samci so sivi, z rjavo glavo in izrazito zeleno očesno progo.
Značilna je tudi živorumena lisa na zadku. Samica je rjavkasta z značilnim zelenim "okencem", ki je v letu dobro viden pri obeh spolih.
Kreheljc prebiva v s trstiščem zaraslih zalivih in rokavih stoječih in počasi tekočih vodah, v gosto zaraščenih mlakah in drugih, tudi umetnih, a opuščenih mokriščih.
Gnezdi na kopnem v gosti obrežni vegetaciji v neposredni bližini vode.
Kreheljc je najbolj razširjena in številčna majhna raca plovka v Evropi.
V Sloveniji je reden, a zelo redek gnezdilec, številčen pa je na selitvi in prezimovanju.
Mokož je skrivnostna vodna ptica. Njegovo prisotnost bomo najprej zaznali po nenavadnem oglašanju, ki je podobno prašičjemu kruljenju.
Hojo po rastlinah in blatu mu omogočajo precej velika stopala.
Njegovo življenjsko okolje so mokrišča (sladkovodna, polslana in slana) s plitvo stoječo ali počasi tekočo vodo, obdana z gosto vodno in obvodno vegetacijo.
Tu si išče hrano, ki jo predstavljajo žuželke, pajki, mehkužci ipd.
V Sloveniji je mokož razpršeno razširjen ob vodah v ravninah in nekaterih dolinah v notranjosti ter na obali.
Lokalno je lahko pogost, na večini lokalitet pa se pojavlja v manjšem številu.
Čeprav je celoletna vrsta, se pozimi k nam priselijo osebki iz severnejših populaciji.
Zelenonoga tukalica je svoje ime dobila po zelenih nogah.
Opazimo jo, če se tiho približamo obrežnemu grmovju in drevju, saj se sicer pogosto hitro umakne in skrije med rastlinje.
Ko se umika, nekoliko trza z repom in takrat lahko opazimo zanjo značilno belino pod repom.
Preko celega leta jo srečamo na mokriščih in jezerih, ob obraslih bregovih rek in drugod.
Med rastlinjem si zelenonoga tukalica išče semena in različne majhne živali. Oglaša se zelo raznoliko in nekatera njena oglašanja so prav osupljiva.
Samec naredi gnezdo iz listov rogoza, navadno na otočku iz rastlinja, samica pa vali jajca.
Zanimivo je, da mladiči iz prvega gnezda pomagajo hraniti kasnejše mladiče iz drugega zaroda.
Kakor druge vodne ptice tudi zelenonogo tukalico ogroža izginjanje mokrišč in zastrupljanje življenjskega okolja.
Pri nas je dokaj pogosta gnezdilka in stalnica, ki jo srečamo povsod po Sloveniji, kjer je zanjo ugodno življenjsko okolje.
Pozimi se našim tukalicam pridružijo še tukalice s severa, ki pridejo k nam na prezimovanje.
Če se sprehodimo ob ribnikih, jezerih in drugih vodnih površinah, lahko opazimo ptico črne barve, ki ima nad kljunom bel ščitek.
Prehranjuje se z brstiči, algami, travo, vodnim rastlinjem, školjkami, polži in žuželkami.
Liska je stalnica, ki pri nas tudi prezimi. Le kadar sta mraz in poledenitev prehuda, se liske pomaknejo bliže morski obali, kjer vodne površine ne zamrznejo.
Par že zgodaj spomladi naredi gnezdo iz rastlinja. Za gnezdenje potrebuje z vodnim rastlinjem bogato porasle ribnike in jezera.
Življenjsko okolje liske so mokrišča po vsej Sloveniji. V največjem številu gnezdi na severovzhodu države.
Njena najpomembnejša prezimovališča so reka Drava, spodnja Sava, Sečoveljske soline in Škocjanski zatok.
