Slovenska zgodovina ima korenine že v času staroslovanskih selitev v 6. stoletju, ko so se Slovani naselili na območju
današnje Slovenije. Eden prvih političnih oblik je bila Karantanija, ki je pomembna kot ena najstarejših slovanskih kneževin.
Znana je tudi po starodavnem obredu ustoličevanja kneza, ki je potekal v slovenskem jeziku,
kar je redek primer zgodnejše demokratične tradicije v Evropi.
V naslednjih stoletjih so slovenska ozemlja prišla pod nadoblast habsburške monarhije.
Kljub temu da Slovenci niso imeli svoje države, se je skozi srednji in novi vek krepila slovenska kulturna identiteta.
Veliko vlogo je imel Primož Trubar, ki je v 16. stoletju napisal prve knjige v slovenskem jeziku,
s čimer je postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in protestantskemu gibanju.
V 19. stoletju so se začela narodna prebujanja, ki so vodila k idejam o združitvi Slovencev.
Po prvi svetovni vojni so Slovenci postali del Kraljevine SHS (kasneje Jugoslavije), po drugi svetovni
vojni pa Socialistične federativne republike Jugoslavije. Leta 1991 je Slovenija razglasila samostojnost
in se kmalu razvila v moderno demokratično državo, danes pa je članica Evropske unije in Nata.
