Jutro je bilo sveže in tiho, ko se je Luka odpravil po ozki gozdni poti. Kapljice rose so se lesketale na travi, sonce pa je skozi krošnje metalo zlate žarke. Hodil je počasi, skoraj spoštljivo, kot bi ne želel zmotiti tišine, ki jo je narava tako skrbno varovala. Vdihoval je vonj po mahu in mokrem listju ter začutil, da mu vsak korak čisti misli. Sredi poti se je ustavil ob majhnem potočku, ki je leno žuborel med kamni. Zvok vode je bil kot pesem, ki ni imela konca, a tudi ni potrebovala. Sedel je na skalo in opazoval, kako listi plavajo mimo, odnašani z nežnim tokom. Takrat je razumel, da narava ne hiti – vse se dogaja v svojem ritmu, brez naglice. Ko je zaprl oči, je v sebi začutil nekaj, kar je dolgo pogrešal – preprost občutek miru. Noben telefon, noben pogovor, nobena dolžnost ga ni motila. Samo on in gozd. Zdelo se mu je, da mu narava vrača nekaj, kar je izgubil v mestnem vrvežu: sposobnost poslušati tišino.