Ko je stopil s pomola, so deske tiho zaškripale, kot bi se poslavljale. Pot je vodila ob robu jezera, kjer so se v trstičju že prebujali večerni glasovi – kratek pljusk, oddaljen klic ptice, šepet vetra med bilkami. Vsak zvok je imel svoje mesto, ničesar ni bilo preveč. V žepu je otipal gladek kamen, ki ga je nekoč pobral ob obali. Obrnil ga je med prsti in začutil njegovo hladnost, stalnost. Spomnil se je, da nekatere stvari ne zahtevajo razlage, le prisotnost. Tako kot ta večer. Ko je luč dneva dokončno ugasnila, so se na gladini prižgale prve zvezde – razbite v drobce, a še vedno cele. Zdaj je vedel: mir ni kraj, kamor prideš, temveč trenutek, ki ga prepoznaš. In če ga znaš odnesti s seboj, ti nikoli zares ne zmanjka poti nazaj.