Telefon (starogrško τῆλε, latinizirano: tēle, dob. 'daleč' in starogrško φωνή, latinizirano: phōnē, dob. 'glas') je telekomunikacijska naprava za sprejem in oddajo zvoka (običajno govora) na veliko razdaljo. Večina telefonije uporablja zapletena telefonska omrežja, ki povežejo dva uporabnika, priključena v isto omrežje.
Še v 90. letih 20. stoletja je bila telefonija sinonim za fiksno telefonijo, vezano na razvejana žična omrežja. Danes se zelo hitro širi mobilna telefonija, ki omogoča uporabo telefona praktično kjerkoli na Zemlji. Pri tem se uporabljajo in prepletajo povezave v obliki bakrenih paric, svetlovodov (optičnih vlaken), brezžična radiotelefonija (ta lahko vključuje tudi satelitsko telefonijo) ter internetna telefonija (VOIP), ki uporablja širokopasovne internetne povezave. Sodobni mobilni ali IP-telefoni z zasloni nudijo tudi druge storitve (npr. poganjanje programske opreme), kar na novo vzpostavlja razmerje med računalnikom in telefonom ter vlogo telefona v vsakdanjem življenju in poslovnih okoljih.
Izumiteljstvo telefona ni povsem jasno, bistveno pa so k izumu prispevali Antonio Meucci, Philip Reis in Alexander Graham Bell, slednji je pogosto naveden kot edini izumitelj. Prve naprave uporabne za prenos signala so bile razvite že leta 1849, vendar je šele 2. junija 1875 Bellu, kot prvemu, uspel prenos glasu. Bell je 14. februarja 1876 vložil (prvi) patent za telefonijo, le dve uri zatem pa še Elisha Gray, ki je tudi deloval na tem področju. Izum so kasneje dopolnile različne izboljšave, med njimi ogleni mikrofon, krožni izbirnik, tonsko izbiranje, pulzno-kodna modulacija.
Osnovni deli telefona so mikrofon (oddajnik), v katerega se govori, in slušalka (sprejemnik), ki reproducira glas oddaljene osebe. Poleg tega večina telefonov vsebuje napravo (zvonec ali zvočnik ipd.), ki proizvaja zvočno opozorilo o dohodnem klicu, in številčnico, ki se uporablja za vnos telefonske številke pri vzpostavitvi klica do oddaljenega uporabnika. Do približno 70-tih let je večina telefonov uporabljala krožni izbirnik, ki ga je kasneje izpodrinila modernejša tipkovnica, ki jo je prvi predstavil AT&T leta 1963.[1] Sprejemnik in oddajnik sta običajno vgrajena v pogovorko, ki se jo med pogovorom drži poleg ušesa in ust. Številčnica se lahko nahaja na pogovorki ali na bazni enoti, s katero je pogovorka povezana. Oddajnik pretvarja akustično energijo v električno, ki se preko telefonskega omrežja prenese prenese do sprejemnega telefona (ali do zvočnika). Sprejemni telefon pretvori signale v zvočno valovanje zraka, kar slišimo kot govor.
Slika1: Shema inštalacije fiksne telefonije. Prvotna telefonska vezja, kot so jih sprva uporabljali Bellovi in Grayevi telefoni, za svoje delovanje niso potrebovala zunanje električne energije, delovala so torej brez baterij. Tak telefon je zaradi majhnega izkoriščanja električne energije deloval samo na kratke razdalje. Način delovanja je bil sledeč:
Sporočevalec (A) govori v membrano. Membrana niha v ritmu vzvalovanega zraka, ki ga povzroči govor. V stalnem magnetu se z ritmom govora spreminja magnetni pretok, v žicah, ki so navite okoli magneta, se pojavi električna napetost.
Električna napetost požene električni tok na drugo stran proti naslovniku (B). V B-jevem sprejemniku električna energija ustvarja novo magnetno polje, ki niha v ritmu A-jevega govora. Nihajoče magnetno polje zaniha membrano v sprejemniku, kar povzroči, da B sliši govor sporočevalca A. Tradicionalni sistem fiksne telefonije, znan tudi kot »osnovna telefonska storitev«[4] (POTS - plain old telephone service) v splošnem prenaša kontrolne in zvočne signale na isti sukani parici (C) izolirane žice – telefonske linije.
Zasluge za izum električnega telefona so nejasne in od časa do časa se v zvezi s tem pojavijo novi spori. Kot pri drugih vplivnih izumih, kot so radio, televizija, žarnica in računalnik, je bilo večje število izumiteljev, ki so eksperimentalno delali na prenosu govora preko žice in izboljševali ideje drugih. Innocenzo Manzetti, Antonio Meucci, Johann Philipp Reis, Elisha Gray, Alexander Graham Bell, Thomas Edison in še drugi so bili vsi zasluženi za pionirsko delo na telefonu. Tako rekoč hkrati (v razmaku nekaj ur) sta američana Graham bell in Elisha Gray pri istem patentnem uradu 14. februarja 1876 prijavila vsak svojo napravo.[3] Nesporno dejstvo je, da je bil Alexander Graham Bell prvi, ki mu je ameriški patentnegi urad (USPTO) podelil pravico patenta za električni telefon - marca 1876.[10] Bellov telefon je na oddajni in sprejemni strani uporabljal elektromagnetni princip. Na oddajni strani se je zaradi govora tresla membrana s ploščico in povzročala izmenične tokove v električnem navitju ter tako vzbujala membrano na sprejemni strani.[3] Prvi Bellov patent je bil master patent za telefon, iz katerega so izhajali drugi patenti za električne telefonske naprave in funkcije.
Zgodnja zgodovina telefona je postala in še vedno ostaja zmešnjava trditev in protitrditev, ki jih ni razčistilo veliko število tožb, s katerimi so posamezniki in gospodarski konkurenti upali na razrešitev patentnih pravic. Kakorkoli, Bellovi in Edisonovi patenti so bili forenzični zmagovalci.
Zgodovinsko dejstvo je tudi, da je že leta 1872 Antonio Meucci vložil patent za telefon, ki pa patenta ni obnovil, kljub temu pa je Vrhovno sodišče ZDA njegov patent leta 1886 priznalo – vseeno pa za izum telefona štejemo Bellovo izvedbo.
Madžarski inženir Tivadar Puskás je leta 1876 izumil telefonsko centralo, kar je omogočilo oblikovanje prve telefonske mreže.[12][13] Leta 1878 je bila v kraju Newhaven vključena prva ročna telefonska centrala na svetu, na kateri je bilo lahko priključenih do 20 lokalnih priključkov.
V ljubljanski višji realki so že leta 1877 kupili prvi aparat in preizkusili to »epohalno iznajdbo«, kot so jo opisovali tedanji časopisi. 1880 pa je Ljubljana dobila prvo telefonsko linijo, ki je bila popolnoma zasebna. Napeljati jo je dal ljubljanski zvonar Albert Samassa od svoje vile na grajskem hribu ob današnjem predoru, do delavnice, ki jo je imel v Karlovški ulici na Prulah. Linija je bila dolga 140 metrov. Leta 1882 so v Ljubljani napeljali prvo gasilsko-požarno telefonsko linijo od požarnega stolpa na Gradu do prostorov gasilcev po načrtih in v izvedbi urarja Josipa Gebaa. Pozneje so napeljali še telefonsko linijo od vodovoda v Klečah do pisarne na Beethovnovi.
Na območju Jugoslavije so prvo ročno telefonsko centralo vključili 15. marca 1883 v Beogradu, v prostorih geografskega oddelka srbskega vojnega ministrstva, leta 1886 pa so že imeli telefonsko zvezo na relaciji Beograd–Niš. 1892 je bila zgrajena telefonska linija med Dunajem in Trstom, v Ljubljani pa je prvi uradni javni razgovor prek javne telefonske centrale potekal 16. oktobra 1897, dva meseca kasneje pa v Mariboru. 1887 je imel Maribor 68 telefonskih naročnikov, Ljubljana pa 66 telefonskih priključkov. 1900 je bilo v Ljubljani priključkov že 192.
Pametni telefoni so postali nepogrešljiv del našega vsakdana. Z njimi lahko komuniciramo, delamo, se zabavamo in celo nadzorujemo različne pametne naprave v domu. Njihove zmogljivosti se iz leta v leto povečujejo, saj ponujajo vedno boljše kamere, hitrejše procesorje in večjo kapaciteto pomnilnika. Zaradi tega jih mnogi ljudje uporabljajo kot glavno orodje za delo in učenje.
Kljub številnim prednostim imajo pametni telefoni tudi svoje slabosti. Pogosto povzročajo odvisnost, saj uporabniki preživijo ure na družbenih omrežjih ali pri igranju iger. Prekomerna uporaba lahko vpliva na duševno zdravje in zmanjša produktivnost. Poleg tega lahko pogosta uporaba zaslona negativno vpliva na vid in spanec, saj modra svetloba moti naravni ritem telesa.
V prihodnosti bodo pametni telefoni verjetno še bolj napredni in vključeni v naše življenje. Razvijajo se nove tehnologije, kot so umetna inteligenca, prepogljivi zasloni in 5G omrežja, ki omogočajo še hitrejšo povezavo. Prav tako se povečuje skrb za varnost podatkov in zasebnost uporabnikov. Pametni telefoni tako ne bodo le komunikacijska naprava, temveč celovit osebni pomočnik, ki bo znal prepoznati naše potrebe in jih zadovoljiti.
