Izkrcanje naj bi izvedli dve armadi. Prva bi pristala na jugovzhodu Sicilije, druga pa armada pa naj bi se izkrcala na južnem delu Sicilije. Amfibijski desant naj bi bil podprt s strani mornarice in taktičnega bombardiranja zavezniških zračnih sil. Operacija je zahtevala zahtevno poveljniško strukturo, saj so sodelovale kopenske, zračne in mornariške sile vseh zavezniških držav. Poveljniški položaje je bil zaupan generalu Dwightu D. Eisenhowerju, njegov namestnik pa je bil general Harold Alexander, ki je poveljeval vsem kopenskim silam. Generalmajor Walter Bedell Smith je bil nameščen kot poveljnik osebja.
Zavezniške sile so sestavljale vojske treh držav: ameriška, britanska in kanadska, ki so jih razdelili v dve bojni skupini. Vzhodna bojna skupina (znana kot bojna skupina 545), ki jo je vodil Bernard Montgomery je vključevala 8. armado in dodatno 1. kanadsko pehotno divizijo. Montgomery je poveljeval tako vzhodni bojni skupini kot 8. armadi. Zahodno bojno skupino (znana kot bojna skupina 343) je sestavljala ameriška 7. armada in je bila poveljevana s strani generala Georga Pattona. Tako Montgomery kot Patton sta bila odgovorna generalu Alexandru, poveljniku 15. armadne skupine. 7. armada je imela v svoji sestavi tri pehotna divizije, ki so spadale pod 2. korpus pod poveljstvom generalmajorja Omarja Bradleya. 1. in 3. pehotna divizija so izplule iz pristanišč v Tuniziji, 45. pehotna divizija pa je izplula iz ZDA. Kot okrepitev so poslali tudi ameriško 2. oklepno divizijo, ki bi jo uporabili le na zahtevo poveljstva. 15. julija 1943 je Patton reorganiziral svojo 7. armado in iz enega korpusa ustanovil dva. Tako sta 7. armado sestavljala II. korpus in Začasni korpus, ki mu je poveljeval generalporočnik Geoffrey Keyes. 8. armada je imela štiri pehotne divizije razdeljene v dva korpusa. XIII. korpus je imel 5. in 50. pehotno divizijo, pod poveljstvom generalporočnika Miles Dempseya, XXX. korpus pa je bil sestavljen iz 1. kanadske divizije, 51. (višavska) pehotne divizije in 231. pehotne brigade. Kot okrepitve amfibijskemu desantu naj bi pristali tudi padalci, ki bi podprli zahodno in vzhodno bojno skupino. Na vzhodu naj bi odskočila 1. zračnoprevozna divizija, v njeni sestavi pa bi delovala 21. (izvidniška) padalska četa. Kot strateška rezerva je v Tuniziji ostala 82. zračnoprevozna divizija in bi bila uporabljena le v nujnem primeru.
Zavezniške pomorske sile so bile prav tako razdeljene v dve bojni skupini, da bi tako lažje podprle amfibijski desant. Vzhodna pomorska bojna skupina (Sredozemsko ladjevje) je spadala pod poveljstvo britanskega admirala Bertrama Ramsaya. Zahodni pomorski bojni sili je poveljeval admiral Kent Hewitt. Sestavljena je bila iz 8. ladjevja vojne mornarice ZDA. Tako poveljnik Vzhodne kot Zahodne bojne skupine sta odgovarjala admiralu Andrewu Cunninghamu, ta pa poveljniku vseh sil generalu Eisenhowerju.
Operacija naj bi bila podprta s strani dvojih zračnih sil. Severozahodne Afriške zračne sile pod poveljstvom generalporočnika Carla Spaatza bi operacijo podprle iz letališč v Tuniziji, 9. zračna sila bi podprla operacijo iz Tunizije in Egipta. Takoj po zavzetju letališč na jugu Sicilije naj bi se del 9. zračne sile (srednje težki bombniki in letala P-40) preselil na zavzeta letališča in tako pomagal pri zavzetju Sicilije. 9. zračna sila je bila pod poveljstvom generalporočnika Lewisa Breretona. Bližnje vzhodno zračno poveljstvo pod poveljstvom generala (Air Chief Marshal) Douglasa in malteško zračno poveljstvo pod poveljstvom generalmajorja (Air-Vice Marshal) Parka je bilo zadolženo za zagotavljanje logistične podpore, dodatnih letal in za pomožna letališča. Vsi štirje poveljniki so bili odgovorni poveljniku Sredozemskih zračnih sil generalu (Air Chief Marshal) Tedderju, ta pa je bil odgovoren generalu Eisenhowerju.
Sicilijo je branila italijanska 6. armada, ki je bila pod poveljstvom generala Guzzonija. Otok je branila tudi vsa italijanska mornarica, ki jo je Kraljevina Italija takrat premogla. V začetku junija je bilo na otoku nastanjenih 200.000 italijanskih vojakov in 32.000 Nemcev. Na Siciliji se je močno čutila tudi prisotnost Luftwaffe saj je bilo na otoku kar 30.000 Luftwaffinega osebja. Glavnino nemških sil je predstavljala tankovska divizija Herman Göring in 15. tankovskogrenadirska divizija. Tankovska divizija je imela 99 tankov razporejene v dva bataljona, vendar ji je kritično primanjkovalo pehote. 15. tankovskogrenadirska divizija pa je imela pehoto razporejene v tri polke in bataljon 66 tankov. Pozno v juliju so prišle na Sicilijo prve nemške okrepitve. Na otok so poslali 1. padalsko-lovsko divizijo, skupaj z 29. motorizirano pehotno divizijo in XIV. tankovskim korpusom (poveljnik general tankovskih enot Hans-Valentin Hube). Do prihoda XIV. korpusa je tankovska divizija skupaj z 29. motorizirano pehotno divizijo delovala pod poveljstvom italijanskega XVI. korpusa, ostanek enot pa pod poveljstvom XII. korpusa. Kljub temu da so bile nemške enote pod italijanskem poveljstvom, so dobivale ukaze od nemških častnikov, ki so bili dodeljeni italijanski 6. armadi. Pozno junija leta 1943 je na Sicilijo prišel generalporočnik Frido von Senger und Etterlin ki je bil podrejen Albertu Kesselringu, nemškemu poveljniku južnih sil. Von Sengerjeva naloga je bila pridobiti večji nadzor nad nemško vojsko, ki je takrat delovala v sklopu italijanske 6. armade. Ko je prišel general Hube s svojim XIV. tankovskim korpusom, je bilo vse pripravljeno, da prevzame nadzor nad odsekom fronte, kjer so bili udeleženi nemški vojaki, 2. avgusta pa je dobil poveljstvo nad vsemi enotami na Siciliji.