Znamke, kot so H&M, Zara, Bershka, Shein in številne druge, niso odraz truda njihovih lastnikov, temveč so zasnovana na življenjih njihovih delavcev. Uspevajo zaradi nečloveških pogojev, v katere jih potiskajo, za minimalno plačilo. Rastejo na račun našega potrošništva, ton oblačil, ki vsako leto pristanejo na odpadih, in predvsem naše brezbrižnosti.
Prisilno delo v modni industriji ni le fizična prisila, temveč predvsem sistematična ekonomska in socialna odvisnost, ki delavce drži ujetih v izkoriščevalskih pogojih. Dolžniška odvisnost, migrantski status in pomanjkanje pravne zaščite so ključni dejavniki, ki omogočajo obstoj prisilnega dela. Ta problem je tesno povezan tudi z otroškim delom in pomanjkanjem dostopa do izobraževanja, kar ustvarja začaran krog revščine in izkoriščanja. Po podatkih Mednarodne organizacije za delo (ILO) je prisilno delo v tekstilni industriji še vedno razširjeno, zlasti v državah, kjer so delavske pravice slabo zaščitene. Več kot 28 milijon ljudi je ujetih v prisilno delo, in izmed vseh industrij je prav modna 2. največja industrija, ki izkorišča delavce.
Otroško delo v tekstilni industriji je še posebej velik problem. Otroci, nekateri stari le 5 let, delajo v nevarnih okoljih, predvsem pri pobiranju bombaža in opravljanju drugih enostavnejših, a fizično zahtevnih procesov. Po podatkih International Labour Organization (ILO) dela približno 160 milijonov otrok, med katerimi je 106 milijonov v kmetijstvu, kjer je pobiranje bombaža izjemno pomembna surovina za modno industrijo. Med leti 2016 in 2020 se je število otrok, vključenih v otroško delo, celo povečalo za 8 milijonov, kar kaže na zaskrbljujoč trend.
Mnogi otroci so žrtve trgovine z ljudmi ali pa jih revščina prisili v delo, brez možnosti šolanja. So izpostavljeni dolgim delovnim uram, nizkemu plačilu in nevarnim, nepredstavljivim razmeram, ki ogrožajo njihov fizični in psihični razvoj. To ne vpliva le na njihovo zdravje, ampak tudi na možnosti za izhod iz revščine in boljšo prihodnost.
Modna industrija “zaposljuje” tudi otroke.
Modna industrija svoje delavce močno izpostavlja nevarnim delovnim okoljem. Usnje zahteva še posebej nevaren postopek, ki vključuje uporabo številnih škodljivih kemikalij, kot je krom, ki lahko povzroča resne zdravstvene težave, vključno z rakom. Delavci, ki barvajo in obdelujejo blago, so pogosto izpostavljeni strupenim snovem brez ustrezne zaščite, kar, po podatkih močno skrajša njihovo življenjsko dobo – mnogi umirajo že pred 50. letom starosti zaradi bolezni, povezanih z delom.
Delavci izpostavljeni strupenim snovem.
Poleg tega so delavci pogosto žrtve nasilja, ustrahovanja in diskriminacije. Ženske, ki predstavljajo večino delovne sile, so pogosto izpostavljene spolnemu nadlegovanju in diskriminaciji na delovnem mestu, kar dodatno poslabšuje njihovo socialno in psihično stanje.
Industrijske cone imajo za večji dobiček blažje okoljske predpise, zaradi česar je okolica močno onesnažena. Delavci, ki živijo v večini blizu tovarn, so tako veliko bolj izpostavljeni tem posledicam.
Dhaka, prestolnica Bangladeša.
Še posebej tragičen prikaz nečloveških pogojev je bilo zrušenje tovarne Rana Plaza v Bangladešu leta 2013, ki je zaradi zanemarjanja varnostnih predpisov ubilo 1134 ljudi in poškodovalo vsaj 2000 drugih. Ta dogodek ni bil osamljen primer – od leta 2021 je bilo po podatkih Clean Clothes Campaign že 156 nesreč v tovarnah tekstilne industrije, kjer je umrlo 283 ljudi, več kot 1000 pa jih je bilo poškodovanih.
Nesreča tovarne Rana Plaza, kjer je več kot 1000 ljudi izgubilo življenje.
Sindikati so v mnogih proizvodnih državah prepovedani ali močno omejeni, zato delavci nimajo možnosti, da bi se borili za boljše delovne pogoje ali pošteno plačilo. Podjetja pogosto grozijo z odpovedjo zaposlitve ali selitvijo proizvodnje v drugo državo, če delavci zahtevajo spremembe, kar še dodatno zmanjšuje njihovo pogajalsko moč.
Takšna realnost ni izjema v industriji hitre mode, temveč pravilo. Podjetja to omogočajo, ker je zanje najceneje – potrošnikom pa preusmerijo pozornost z nizkimi cenami in neprestanimi novimi kolekcijami. Naša brezbrižnost in želja po poceni oblačilih omogočata, da se te prakse nadaljujejo, zato je nujna večja ozaveščenost in odgovornost pri nakupovanju.