Proizvodnja oblačil ima katastrofalen vpliv na okolje, pri čemer industrija hitre mode z nenehnim spreminjanjem oblačil še dodatno prispeva. Poseganje v naravo je tako razširjeno, da se tega dandanes sploh ne zavedamo. Na žalost so takšni problemi zaradi ugodnih cen pogosto spregledani.
Modna industrija je po kmetijstvu 2. največja porabnica vode na svetu. Odgovorna je za porabo 93 milijard m³ vode letno, kar ustreza približno 37 milijonom olimpijskih bazenov. Po ocenah je za izdelavo ene bombažne majice, vključno z vodo, potrebno za gojenje bombaža, potrebnih 2700 litrov pitne vode – dovolj za 2,5-let pitja ene osebe. Za izdelavo enih jeans hlač pa je potrebnih kar 7500 litrov vode.
Po podatkih Programa Združenih narodov za okolje (UN Environment Programme) je hitra moda tudi odgovorna za 20 % onesnaženja vode, predvsem zaradi procesov, kot je barvanje.
Poleg vode industrija uporablja ogromno količino materiala, čigar posledica je uničenje naravnih habitatov in degradacija prsti. Zgolj za zadostitev porabe v EU je potrebno 150 000 km², kar je toliko kot 2 Češki, oz. 300 m² na osebo.
Po podatkih Evropske agencije za okolje so nakupi tekstila v EU leta 2020 odgovorni za približno 270 kg emisij CO₂ na osebo. To pomeni, da so tekstilni izdelki, porabljeni le v EU, ustvarili 121 milijonov ton toplogrednih plinov. Modna industrija je odgovorna za 10% globalnih CO₂ emisij.
Modna industrija je odgovorna za 10% globalnih CO₂ emisij.
Leta 2018 je bila svetovna meritev emisij toplogrednih plinov iz modne industrije ocenjena na kar 2,1 milijarde ton. Le za predelavo emisij tega leta bi bilo potrebno posaditi 81 milijard dreves – torej bi moral vsak človek posaditi vsaj 10 dreves.
Že z nakupovanjem samo bombažnih majic bi se količina CO₂ emisij zmanjšala.
Hitra moda temelji na poceni materialih, predvsem sintetičnih, kot so poliester, najlon in akril. V primerjavi z naravnimi vlakni, kot so bombaž, volna in svila, so ti materiali manj vzdržljivi, kar pomeni večji dobiček za trgovce, a hkrati večjo obremenitev za okolje. Sintetična vlakna potrebujejo več sto let za razgradnjo, pri čemer za seboj puščajo nerazgradljive delce.
Mikroplastika ni prisotna le v naravi, tudi v ljudeh.
Raziskava IUCN iz leta 2017 je pokazala, da kar 35 % vse mikroplastike na dnu oceanov izvira iz pranja sintetičnih vlaken.
Le zaradi pranja se vsako leto v vodo sprosti 500 000 ton mikrovlaken, kar je toliko kot 50 milijard plastičnih flaš.
Raziskava IUCN iz leta 2017 je pokazala, da kar 35 % vse mikroplastike na dnu oceanov izvira iz pranja sintetičnih vlaken.
Odpadki so verjetno najbolj viden problem modne industrije. Vsako leto je na odlagališčih odvrženo 92 milijon ton oblačil, brez dodatnih ukrepov pa naj bi ta številka do leta 2030 narasla na 134 milijon ton na leto. Poleg tega so sintetična vlakna veliko bolj nerazgradljiva in potrebujejo od 80 do 800 krat več časa kot naravni materiali.
Povprečno število nošenj oblačil se je v zadnjih 15 letih zmanjšalo za 36 % in je zdaj na 7-10 krat. Od leta 2000 se je pa proizvodnja oblačil dvignila za kar 50 %, zdaj je vsako leto proizvedeno 100 milijard kosov oblačil.
Od leta 2000 se je proizvodnja oblačil dvignila za kar 50 %.
Kljub temu se pa zgolj 1 % oblek reciklira, saj se tehnologija za učinkovito reciklažo šele razvija.
Reciklira se zgolj 1% oblačil.