Med obleganjem Dunaja so se branilci znašli v zelo težkem položaju, saj je v mestu primanjkovalo hrane in drugih zalog. Kljub temu so se še naprej upirali osmanski vojski, medtem ko so Habsburžani iskali pomoč pri svojih zaveznikih. Tako se je oblikovala velika zavezniška vojska, v kateri so bile tudi poljske sile pod vodstvom kralja Jana III. Sobieskega. Prihod zaveznikov je bil zato zelo pomemben, saj je Dunaju omogočil okrepitev v času, ko je bil pritisk osmanske vojske največji.
Poleg tega je prihod zavezniške vojske pomenil, da se je položaj okoli Dunaja začel spreminjati. Osmanska vojska je do takrat mesto oblegala in poskušala prebiti njegovo obrambo, vendar je morala zdaj računati na napad od zunaj. Zato je bila odločitev o napadu na osmanske položaje ključna za nadaljnji potek spopada. Zavezniška vojska je tako pripravila pogoje za odločilno bitko, ki se je zgodila 12. septembra 1683
