Odpadna plastika predstavlja eno največjih okoljskih obremenitev sodobne družbe, saj se zaradi velike obstojnosti in obsežne rabe kopiči v naravi ter težko razkraja.

Med pogostejšimi vrstami plastičnih odpadkov je tudi polistiren, ki se uporablja za embalažo, izolacijske materiale in enkratno embalažo za živila. Polistiren je lahkoten, a volumensko obsežen, zato zavzame veliko prostora na odlagališčih. Poleg tega se pogosto ne reciklira, ker je mehansko recikliranje zahtevno, materiali pa so pogosto onesnaženi.

Kljub temu pa ima polistiren posebno prednost: pri pirolizi se lahko zelo učinkovito razgradi nazaj v stiren, svoj osnovni monomer. To omogoča kemijsko recikliranje, pri katerem se iz odpadkov pridobi surovina za proizvodnjo nove plastike.

Tak pristop zmanjšuje količino odpadkov in hkrati zmanjšuje potrebo po fosilnih virih za izdelavo svežega stirena.