O Vrba, srečna draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta!
Da b’ uka žeja me iz tvoj’ga svéta
speljala ne bilà, golj’fiva kača!
Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srcé si sladkega obeta;
mi ne bilà bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b’ igrača.
Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico.
Mi mirno plavala bi moja barka;
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed varoval — svet’ Marka.
Naslednja stran