Plastično onesnaženje ni le lokalni problem, temveč globalna kriza, ki ne pozna meja. Morski tokovi prenašajo odpadke na tisoče kilometrov daleč, kar povzroča kopičenje plastike tudi v najbolj oddaljenih in neokrnjenih regijah, kot so arktični led in globokomorski jarki. Posebej zaskrbljujoče je stanje v t.i. Veliki pacifiški coni smeti, kjer se zaradi oceanske rotacije nabira ogromna količina plavajočih plastičnih odpadkov. To kopičenje plastike trajno spreminja kemično sestavo morske vode in s tem vpliva na fitoplankton, ki je temelj morske prehranjevalne verige in ključen za proizvodnjo kisika na planetu. Če se ta trend nadaljuje, lahko pričakujemo, da bo količina plastike v oceanih do leta 2050 presegla celotno težo rib.
Problem plastičnega onesnaženja se ne konča v oceanih; plastika in mikroplastika prodirata tudi v naša tla. Uporaba plastičnih folij v kmetijstvu in nanos blata iz čistilnih naprav, polnega mikroplastike, na polja, povzroča visoko koncentracijo teh delcev v obdelovalni zemlji. To onesnaženje tal lahko negativno vpliva na zdravje tal, zmanjša biotsko raznovrstnost mikroorganizmov in potencialno vpliva na rast in zdravje poljščin. Posledično se mikroplastika s kmetijskih površin seli v živila, ki jih uživamo, s čimer se krog onesnaženja sklene. Reševanje plastične krize vključuje zato tudi nujno iskanje biološko razgradljivih materialov za kmetijsko uporabo in izboljšanje procesov čiščenja odpadnih voda.