Hruška (znanstveno ime Pyrus communis) je do 16 m visoko drevo s pokončnimi vejami. Deblo doseže do 60 cm premera, lubje ima sivkasto-rjave barve, skorja je razpokana, številne vejice - mladike imajo na koncu trnate zaključke.
Listi so zgoraj gladki, temnozeleni, spodaj pa bledi, fino dlakavi. Hruška spada v skupino pečkatih sadežev.
Izvirno raste v srednji in vzhodni Evropi ter jugozahodni Aziji.
Hruške izvirajo iz Azije in Evrope. Na teh območjih so resle že v prazgodovini. Z njimi so se pogosto sladkali perzijski kralji.
V srednjem veku so jih v Italiji gojili že preko 200 vrst. Na svetu naj bi bilo več kot 5000 vrst različnih hrušk, vendar se jih pri nas lahko kupi le nekaj vrst.
Hruške vplivajo na delovanje ščitnice, spodbuja peristaltiko črevesa, odstranjujejo strupe ter so naravni diuretik.
Vsebujejo kalcij, magnezij, fosfor, betakaroten, kalij, jod in folno kislino.
Hruške najpogosteje jemo surove, kuhamo jih le redko. Odlično se podajo s sirom, lahko jih uporabimo tudi v solati. Jemo jih lahko z olupki, pri kuhi pa je boljše če hruške olupimo. Pripravimo lahko tudi različne kompote, pite, lahko jih ocvremo, uporabimo kot priloga k mesu, lahko jih vložimo, sušimo. V sredini imajo peščišče. Ker so hruške sezonsko sadje, jih lahko kupimo le določen čas v letu.
Kadar kupujemo hruške, moramo biti pozorni na to, da so brezhibne, saj se hruške zelo hitro pokvarijo, postanejo kašaste in mehke. Da vidimo ali je hruška zrela, stisnemo del ob peclju z prsti. Meso hruške se mora malce vdreti. Hruške lahko hranimo tudi v hladilniku, vendar naj bi jih pojedli v približno dveh dneh.
Matic Sušnik