Prihod v Avstralijo
Spadajo med najstarejša ljudstva sveta, saj njihov začetek seže 40.000 let nazaj, v čas ob koncu zadnje ledene dobe. Domnevno so prišli v Avstralijo s čolni iz lubja in s sabo pripeljali pse, ki so predniki današnjih dingov. Ti kamenodobni lovci in nabiralci sicer niso imeli loka in puščice, pri lovu pa sta jim pomagali dobro premišljeni pripravi-bumerang in woomera, posebno lučalo kopja. Ko so na avstralski obali leta 1788 pristali prvi Evropejci, da bi ustanovili kazensko kolonijo , je živelo na vsej celini približno 200000 domačinov, ki so govorili 50 različnih narečij.
Prihod belcev
Ko so prišli v Avstralijo Evropejci, so bili aboridžini močno diskriminirani. Veliko so jih pobili, ali pa so umrli od bolezni, ki so jih tujci prinesli s seboj. Zdaj je aboridžinov od vsega prebivalstva le 2%, kar je izredno malo. Današnji še danes živijo pol nomadsko življenje v nabiralniško-lovskih skupinah. Za lov uporabljajo bumerang. So zelo prilagodljivi naravi.
Živijo v sušnih delih celine, kjer je vode le malo, zato jo dobijo na različne načine. Ko je bilo sušno obdobje, so vodo dobili iz puščavskih žab, ki so bile zakopane v pesek. Poznajo pa tudi stare znake na katerih je zapisano kje je podtalnica blizu površja.
Prehrana aboridžinov
Aboridžini so večinoma uživali raznoliko hrano živalskega in rastlinskega izvora, ki se je spreminjala glede na letni čas in lokalne razmere. Njihovo globoko razumevanje lokalne ekologije in naravnih danosti je nekaterim izmed njih omogočilo preživetje v okolju, ki ga evropski naseljenci še vedno smatrajo za izredno krutega in neprimernega za bivanje.
Za aboridžine, ki so živeli ob obali, so bile ribe pomemben del prehrane. Nekatere obalne skupine aboridžinov so zgradile velike in kompleksne sisteme pasti v obliki kamnitih zidov, v katerih so ob nastopu oseke lovili ribe. Drugi so za lovljenje rib, in na nekaterih območjih tudi jegulj, uporabljali mreže iz rastlinskih vlaken. V nekaterih obmorskih predelih so odkrili ogromne starodavne gomile odvrženih školjk, ki so segale do 5 metrov v višino. Ta najdba namiguje, da so določene skupine aboridžinov v znatni meri uživale lupinarje. Poleg morske hrane so obalni prebivalci uživali tudi različno rastlinsko hrano in ulovljene kopenske živali. Iz do sedaj še neznanih razlogov, so prebivalci Tasmanije nehali jesti ribe pred približno 3.500 leti, dolgo za tem, ko se je to območje odcepilo od celine. Nekateri znanstveniki menijo, da je bila ta sprememba povezana s kulturnimi ali religioznimi faktorji – upad količine rib v vodah okrog otoka, ali pa preusmeritev na lovljenje morskih sesalcev in ptičev. Ta sprememba bi lahko sovpadala z neodvisnim razvojem ladjedelništva, saj je dokazano, da Tasmanci ob odcepu od celine takšne tehnologije še niso razvili. Aboridžini iz najbolj suhih puščavskih regij so bili odvisni od številnih vrst kuščarjev in velike izbire semen, sadja in gomoljev. Čeprav so bile večje živali kot so kenguruji in emuji cenjene, pa v najbolj sušnih območjih niso bile pogoste. Vsakodnevna rastlinska hrana je vključevala raznovrstna akacijeva semena, razhudnike (vrsta divjega paradižnika), domače vrste sladkega krompirja in semena navadnih trav.
Vera in umetnost
Aboridžinska vera uči, da so Zemljo in vse na njej ustvarili duhovi prednikov. Iz tega se je razvila tudi umetnost, risali so na skale - aboridžinske umetnine so ene prvih umetnin na svetu. Imajo tudi svete kraje kot npr. Uluru.
Če hočete na naslednje poglavje, kliknite povezavo