Ko je Luka zapustil gozd, se je pot počasi odprla proti jezeru, ki je ležalo med hribi kot zrcalo neba. Voda je bila mirna, skoraj popolnoma negibna, in v njej se je odbijala silhueta oblakov. Sedel je na pomolu in pustil noge viseti nad gladino. Vse okoli njega je dihalo spokojnost, kot bi se svet za trenutek ustavil. Opazoval je jato rac, ki so plavale v tihem soglasju, vsaka v svojem tempu, a hkrati v popolni harmoniji. Zdelo se mu je, da narava pozna ravnotežje, ki ga ljudje pogosto iščemo zaman. Pogledal je nebo, ki se je počasi barvalo v oranžno in vijolično, in pomislil, kako redko si človek dovoli le – biti. V tistem trenutku je začutil, da ni več le opazovalec, temveč del tega mirnega sveta. Jezero mu je postalo ogledalo njegovega notranjega miru. Ko je sonce zašlo, je vstal, se nasmehnil in vedel, da bo v mesto odnesel del te tišine, kot neviden spomin, ki ga bo grel še dolgo.