Han van Meegeren zgodnje življenje ter začetek kariere
V nizu zgodnjih vaj je ponarejal dela Fransa Halsa, Pietera de Hoocha, Gerarda ter Borcha in Johannesa Vermeerja. Van Meegeren se je poglobil v biografije starih mojstrov, preučeval njihovo življenje, poklice, tehnike blagovnih znamk in kataloge. Nazadnje se je za svojo mojstrovino odločil ponarediti Vermeerjevo sliko. Vermeer še posebej ni bil znan do začetka 20. stoletja; njegova dela so bila izjemno dragocena in redka, saj jih je preživelo le približno 35.
Leta 1932 se je Van Meegeren s svojo ženo preselil v vas Roquebrune-Cap-Martin. Tam je najel opremljen dvorec z imenom Primavera in se lotil določitve kemijskih in tehničnih postopkov, ki bi bili potrebni za ustvarjanje njegovih popolnih ponaredkov. Kupil je verodostojna platna iz 17. stoletja in mešal lastne barve iz surovin (kot so lapis lazuli, beli svinec, indigo in cinabarit) s starimi formulami, da bi lahko zgledale kot verodostojne. Poleg tega je ustvaril lastne čopiče iz las, podobne tistim, za katere je bilo znano, da jih je uporabljal Vermeer. Pripravil je shemo uporabe fenol formaldehida (bakelit), da se barve po nanosu strdijo, zaradi česar so slike videti, kot da so stare 300 let. Po dokončanju slike jo je Van Meegeren spekel pri 100 ° C do 120 ° C, da se je barva strdila, nato pa jo valjal čez valj, da bi povečal razpoke. Kasneje je sliko opral s črnim indijskim črnilom, da je zapolnil razpoke.
Van Meegeren je potreboval šest let, da je razvil svoje tehnike, vendar je bil navsezadnje zadovoljen s svojim delom na umetniški in zavajajoči ravni. Dva od teh poskusnih ponaredkov sta ponaredka Vermeerjevih slik: Dama bere glasbo (notni zapis), je naslikal po vzoru slike Ženska v modrem bere pismo iz Rijksmuseuma v Amsterdamu; drugo sliko Ženska igra lutno, pa po Vermeerjevi Ženska z lutnjo, ki visi v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku. Van Meegeren teh dveh slik ni prodal; danes obe hranijo v Rijksmuseumu.