vzpon in utrditev oblasti

Dinastija Tudorjev se je povzpela na prestol po dolgem in krvavem obdobju političnih nemirov, znanem kot vojna dveh rož. Ta spor med rodbinama Lancaster in York je več desetletij pretresal Anglijo in povzročil ogromno trpljenja. Ko je Henrik Tudor premagal Richarda III. v bitki pri Bosworthu leta 1485, je bil konec dolgotrajnega boja za krono. S tem se je Henrik okronal kot Henrik VII. in začel novo obdobje angleške zgodovine. Henrik VII. je svojo oblast utrdil tudi s poroko z Elizabeto iz rodbine York, s čimer je združil sprti rodbini. Njuna poroka je bila pomembna politična poteza, ki je simbolizirala konec državljanske vojne in začetek stabilnejšega obdobja. Prav s to potezo je Henrik dokazal, da ni zgolj zmagovalec na bojišču, temveč tudi preudaren državnik. Združitev rdeče in bele vrtnice v simbolu Tudorjev – dvobarvni vrtnici – je še danes zgodovinski simbol tega obdobja. Pod njegovim vodstvom se je Anglija začela počasi razvijati v centralizirano in urejeno državo. Henrik VII. je okrepil kraljevo blagajno, zmanjšal moč plemstva in vzpostavil strožji nadzor nad upravno upravo. Čeprav ni bil tako karizmatičen kot nekateri njegovi nasledniki, je postavil temelje, na katerih so gradili prihodnji vladarji. Brez njegovega premišljenega vladanja dinastija Tudor verjetno ne bi trajala tako dolgo.

Zlata doba Elizabete I.

Elizabeta I., zadnja vladarica iz rodbine Tudorjev, je svojo vladavino začela leta 1558 in jo zaključila šele leta 1603. Njeno obdobje, pogosto imenovano »zlata doba Anglije«, je bilo čas kulturnega razcveta, politične stabilnosti in pomorskega vzpona. Kljub temu da je kot ženska monarhinja sprva naletela na številne dvome, je kmalu pokazala, da zna trdno in modro voditi državo. Njena odločitev, da ostane neporočena, ji je prinesla vzdevek »devica kraljica«, hkrati pa ji omogočila neodvisnost pri vladanju. V času njene vladavine je Anglija utrdila svoj položaj na svetovnem političnem prizorišču. Uspešno se je uprla španski Armadi leta 1588, kar je bil ključni trenutek, ki je pokazal moč angleške mornarice. Poleg tega je podpirala raziskovalce, kot je bil Francis Drake, in tako spodbudila pomorske raziskave in širjenje angleškega vpliva po svetu. Elizabetina zunanja politika je bila preudarna, hkrati pa tudi dovolj drzna, da je začela tlakovati pot britanskemu imperiju. Na področju kulture je Elizabetina doba zaslovela kot ena najbolj plodnih v angleški zgodovini. V tem času so ustvarjali pisci, kot je William Shakespeare, čigar dela so danes svetovno znana. Elizabeta je podpirala umetnost, izobraževanje in znanost, kar je prispevalo k širšemu razmahu renesančnih idej v Angliji. Njena vladavina se danes pogosto dojema kot simbol močne in samostojne ženske oblasti ter obdobja, ko je Anglija naredila pomembne korake proti moderni državi.