Navidezne naprave, znane tudi kot navidezni stroji (VM), so računalniško podprti konstrukti, ki omogočajo sočasno delovanje več operacijskih sistemov ali aplikacij na enem fizičnem računalniku. Glavna ideja je simulirati poenostavljeno strojno opremo (npr. CPU, pomnilnik, diski), ki deluje kot gostitelj za več navideznih strojev znotraj fizičnega računalnika.
Uporaba virtualnih strojev se je prvič pojavila v 60. letih prejšnjega stoletja, vendar se je njena uporaba resnično razmahnila z razvojem programov in tehnologij za virtualizacijo. V 90. letih prejšnjega stoletja so proizvajalci večjih strežnikov v svoje operacijske sisteme vgradili podporo za virtualne stroje, kar je olajšalo uporabo in upravljanje virtualnih strojev.
Vsak fizični računalnik ima svoje omejitve virov, kot so zmogljivosti CPU, pasovna širina/kanali diska, zmogljivost pomnilnika in drugo. Virtualizacija je tehnika, ki uporablja kontrolne mehanizme za simulacijo več strojev z manj omejeno povezljivostjo virov na enem računalniku.
Uporabnost virtualnih strojev je pogosto povezana s splošnim dojemanjem varnosti, prilagodljivosti, lažje implementacije in hitrejše konfiguracije. Njihova uporaba lahko prepreči podvajanje nakupov programov in sistemov, saj so vsi potrebni programi nameščeni v virtualnem stroju in delujejo kot na samostojnem računalniku. Ker je fizična naprava ločena od gostiteljskega sistema, se zmanjša tudi tveganje okvare.
Ta stran obstaja za lažje razumevanje projekta BattelASM