Telefon (starogrško τῆλε, latinizirano: tēle, dob. 'daleč' in starogrško φωνή, latinizirano: phōnē, dob. 'glas') je telekomunikacijska naprava za sprejem in oddajo zvoka (običajno govora) na veliko razdaljo. Večina telefonije uporablja zapletena telefonska omrežja, ki povežejo dva uporabnika, priključena v isto omrežje.
Še v 90. letih 20. stoletja je bila telefonija sinonim za fiksno telefonijo, vezano na razvejana žična omrežja. Danes se zelo hitro širi mobilna telefonija, ki omogoča uporabo telefona praktično kjerkoli na Zemlji. Pri tem se uporabljajo in prepletajo povezave v obliki bakrenih paric, svetlovodov (optičnih vlaken), brezžična radiotelefonija (ta lahko vključuje tudi satelitsko telefonijo) ter internetna telefonija (VOIP), ki uporablja širokopasovne internetne povezave. Sodobni mobilni ali IP-telefoni z zasloni nudijo tudi druge storitve (npr. poganjanje programske opreme), kar na novo vzpostavlja razmerje med računalnikom in telefonom ter vlogo telefona v vsakdanjem življenju in poslovnih okoljih.
Izumiteljstvo telefona ni povsem jasno, bistveno pa so k izumu prispevali Antonio Meucci, Philip Reis in Alexander Graham Bell, slednji je pogosto naveden kot edini izumitelj. Prve naprave uporabne za prenos signala so bile razvite že leta 1849, vendar je šele 2. junija 1875 Bellu, kot prvemu, uspel prenos glasu. Bell je 14. februarja 1876 vložil (prvi) patent za telefonijo, le dve uri zatem pa še Elisha Gray, ki je tudi deloval na tem področju. Izum so kasneje dopolnile različne izboljšave, med njimi ogleni mikrofon, krožni izbirnik, tonsko izbiranje, pulzno-kodna modulacija.
Osnovni deli telefona so mikrofon (oddajnik), v katerega se govori, in slušalka (sprejemnik), ki reproducira glas oddaljene osebe. Poleg tega večina telefonov vsebuje napravo (zvonec ali zvočnik ipd.), ki proizvaja zvočno opozorilo o dohodnem klicu, in številčnico, ki se uporablja za vnos telefonske številke pri vzpostavitvi klica do oddaljenega uporabnika. Do približno 70-tih let je večina telefonov uporabljala krožni izbirnik, ki ga je kasneje izpodrinila modernejša tipkovnica, ki jo je prvi predstavil AT&T leta 1963.[1] Sprejemnik in oddajnik sta običajno vgrajena v pogovorko, ki se jo med pogovorom drži poleg ušesa in ust. Številčnica se lahko nahaja na pogovorki ali na bazni enoti, s katero je pogovorka povezana. Oddajnik pretvarja akustično energijo v električno, ki se preko telefonskega omrežja prenese prenese do sprejemnega telefona (ali do zvočnika). Sprejemni telefon pretvori signale v zvočno valovanje zraka, kar slišimo kot govor.
Slika1: Shema inštalacije fiksne telefonije. Prvotna telefonska vezja, kot so jih sprva uporabljali Bellovi in Grayevi telefoni, za svoje delovanje niso potrebovala zunanje električne energije, delovala so torej brez baterij. Tak telefon je zaradi majhnega izkoriščanja električne energije deloval samo na kratke razdalje. Način delovanja je bil sledeč:
Sporočevalec (A) govori v membrano. Membrana niha v ritmu vzvalovanega zraka, ki ga povzroči govor. V stalnem magnetu se z ritmom govora spreminja magnetni pretok, v žicah, ki so navite okoli magneta, se pojavi električna napetost.
Električna napetost požene električni tok na drugo stran proti naslovniku (B). V B-jevem sprejemniku električna energija ustvarja novo magnetno polje, ki niha v ritmu A-jevega govora. Nihajoče magnetno polje zaniha membrano v sprejemniku, kar povzroči, da B sliši govor sporočevalca A. Tradicionalni sistem fiksne telefonije, znan tudi kot »osnovna telefonska storitev«[4] (POTS - plain old telephone service) v splošnem prenaša kontrolne in zvočne signale na isti sukani parici (C) izolirane žice – telefonske linije.