je defenzivna borilna veščina in predstavlja obliko samoobrambe. Pri aikidu sta odločilni telesna izurjenost ter sposobnost izrabe energije in moči nasprotnika. Umetnost obrambe z aikidom ni uporaba sile, pač pa upoštevanje zakona o ravnotežju, pravilno gibanje in uporaba vzvodov. S hitrimi, predvsem krožnimi gibi privedemo nasprotnika iz ravnotežja ter mu s tehniko metov in vzvodov preprečimo nadaljnji napad.
japonsko 相撲 = dobesedno ' udariti drug drugega ' , je oblika tekmovalne rokoborbe s polnim kontaktom , kjer poskuša rikishi (rokoborec) svojega nasprotnika izriniti iz krožnega obroča ( dohyō ) ali v dotik tal s katerim koli del telesa, razen podplatov, običajno tako, da ga vržete, sunete ali potisnete navzdol.
je moderna japonska borilna veščina, ki se je razvila konec 19. stoletja iz več japonskih tradicionalnih oblik ju jutsuja, njen začetnik pa je Jigoro Kano. Judo je goloroka borilna veščina, ki vključuje borbo stoje in na tleh, mete, padce, vzvode, udarcev z rokami in nogami pa Judo neposredno ne vsebuje. Tako je na prvi pogled zelo podoben rokoborbi in je v osnovi ena izmed najbolj razširjenih oblik le-te.Kano je v judo z namenom beleženja napredovanja in stopnje osvojenega znanja učencev, uvedel sistem zaporednih stopenj in pasov. Pasovi: beli, rumeno-beli, rumeni, rumeno-oranžni, oranžni, oranžno-zeleni, zeleni, modri, rjavi, črni, rdeče-beli, rdeči, beli(dvojna širina = mojster)
Brazilski jiu-jitsu promovira koncept, da se lahko manšja, šibkejša oseba uspešno ubrani napada proti večji in močnejši osebi z uporabo pravilne tehnike, vzvoda in s tem, da se borba preseli na tla kjer lahko uporabimo sklepne ključe in davljenja, da premagamo nasprotnika. Trening BJJ se lahko uporabi za športna "grappling" tekmovanja (s kimonom in brez kimona), za mešane borilne veščine (MMA) in za samoobrambo. Zelo pomemben del treninga predstavlja sparing, ki je glavno merilo za ocenjevanje napredovanja borca.